V nadaljevanju preberite:

Dušan Brejc je enolog, odličen poznavalec vin in vinskega trga, ugleden in kritičen degustator, ki ga kljub konkurenci precej mlajših mednarodnih pokuševalcev vin organizatorji še vedno vabijo na uveljavljena svetovna ocenjevanja. Je avtoriteta v svojem poslu, cenjen pisec in razlagalec dogajanja, povezanega z vinom, ter ne nazadnje športnik po duši, ljubitelj tenisa in smučanja. Že zgodaj ga je pritegnil študij enologije na biotehniški fakulteti. Če bi se še enkrat odločal za študij, bi, pravi, študiral ekologijo, ker ga zanima narava.

Kako ste sploh zašli v vinsko panogo?

Z vinom sem se srečal doma, kjer smo imeli navadne kozarce za vodo in pecljate za vino. Ob nedeljah je bil na mizi pecljat kozarec, med tednom samo tisti za vodo. Vino je bilo pri nas del obreda. Je pa res, da je mama vedno držala uzdo. Pri nas je bilo nespodobno, da bi se kdo napil, šel čez mero, tudi na domačih zabavah. To ti vcepi odnos do alkohola in tudi cigaret. Zato nisem postal odvisen, mogoče sem še najbolj od kave.

Študij enologije je bil nadaljevanje mojega ukvarjanja z vinom, ki se je zares začelo že konec gimnazije, ko sem napisal za sošolce priročnik o vinu. Študij agronomije mi je dal določeno širino, da si zmožen razumeti tudi celico v telesu, vedno pa me je zanimala ta čutno nazorna izkušnja. Taka je tudi narava. Ne moreš čisto vsega razumeti v naravi, veliko znamo, veliko pa tudi ne. Isto je pri vinu. To je tisto, kar te zagrabi, ker pri vinu je, kot pravimo v senzoriki, vedno nekaj skrito. Ne moreš priti do konca. Študij agronomije da dober vpogled v biokemijo, da razumeš naravo ne kot le tehnološko ozadje, tehnološki substrat ampak jo razumeš celostno.