V nadaljevanju preberite:

Triinosemdesetletni Mariborčan Matjaž Mulej, ekonomist in upokojeni univerzitetni profesor teorije sistemov in inovacij, je pred petimi leti prejel medaljo Roberta Wienerja, najvišje svetovno priznanje za dosežke v teoriji sistemov in kibernetiki. Naslednje leto je človeštvu prineslo pandemijo, njemu pa še diagnozo parkinsonove bolezni, za katero naj bi zbolel že pred več kot tremi desetletji. A še vedno vsako jutro s prijatelji igra tenis v teniškem klubu Branik. Temu klubu je zvest že več kot 70 let.

Zvest je tudi svojemu znanstvenemu delu, pri katerem je že nekaj časa v ospredju proučevanje družbene odgovornosti. Ko je pred 11 leti postal častni občan Maribora, ni bil najbolj navdušen, saj se je zato, kot je dejal, »primoran udeleževati množice dogodkov«. To ne pomeni, da je kak ljudomrznež, nasprotno. Toda zanj je očitno najpomembnejše, da ima dovolj časa za delo.

Zgodnje otroštvo Mariborčana, rojenega leta 1941, je zaznamovala izguba očeta, ki je januarja 1945 umrl v nemškem koncentracijskem taborišču. Bil je dober učenec in dijak, ob tem pa tudi odličen tenisač. Dvakrat je bil prvak Jugoslavije.

Skupno je napisal, večinoma kot soavtor, več kot 60 knjig in zbornikov. Researchgate poroča o 115.000 branjih njegovih tekstov, Academia pa o 3300 citatih. Bil je predsednik Mednarodne federacije za sistemsko raziskovanje (ISFR), dekan Ekonomsko-poslovne fakultete in prorektor mariborske univerze. Je član treh akademij znanosti in umetnosti, leta 2013 je postal častni občan Maribora. Ponosen je tudi na svoja otroka, štiri vnuke in (kmalu) štiri pravnuke.