Zaradi samomora po svetu umre več kot 700.000 ljudi na leto. V Sloveniji je bilo lani 358 samomorov, koliko jih je bilo med starejšimi?

Lani je zaradi samomora umrlo 147 ljudi, starejših od 65 let, med njimi 120 moških. Količnik samomorilnosti, to je število smrti na sto tisoč prebivalcev, se s staranjem povečuje in je najvišji v najstarejšem življenjskem obdobju. Še zlasti so pri nas ogroženi moški po 80. letu ter tisti na vzhodu države. Letos je zaradi vseh samomorov v Sloveniji umrlo 4,5-krat več moških kot žensk, kar približno velja tudi za starostni skupini od 65 do 74 in od 75 do 84 let. Nad 85 let pa je to razmerje še višje na račun moških. Skupni samomorilni količnik se je v slovenski populaciji znižal tako v zadnjem desetletju kot v zadnjem letu, vendar to ne velja za skupino nad 75 let. Nizko absolutno število smrti v tej starosti in nihanje števila onemogočata določitev jasnega trenda.

»Če zaznamo pri kom iz naše okolice močno spremembo funkcioniranja oziroma težave v duševnem zdravju, je zelo zaželeno začeti pogovor in ga neposredno vprašati: 'Ali razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil?', ali 'Se počutiš obupanega?' Mit je, da tovrstna vprašanja lahko sprožijo samomor, v resnici je ravno obratno,« pravi Olivera Stanojević Jerković. FOTO: arhiv NIJZ

Kateri so najpogostejši vzroki za samomor med starejšimi?

Vzrokov za samomor žal ne poznamo, vsak posamezen primer je preplet različnih okoliščin in dejavnikov. Lahko pa govorimo o dokazanih dejavnikih tveganja za samomor v znanstveni literaturi, ki so lahko na ravneh posameznika, medosebnih odnosov, skupnosti ter družbeni ravni. V splošni populaciji so ti dejavniki nezdravljena duševna motnja, zlasti depresija, travmatske izkušnje iz preteklosti, izguba bližnjih oseb, nasilje, čezmerno pitje alkohola, socialna izolacija in osamljenost, slab finančni položaj, oviranost zaradi kroničnih bolezni ter pretekli poskusi samomora. Pri starejših ljudeh so dodatno prepoznani dejavniki tveganja še pomanjkanje občutka smisla življenja, izguba funkcionalnosti in posledično samostojnosti, diagnoza neozdravljive bolezni, vključno z demenco, ter kronična bolečina, ki omejuje kakovost življenja.

Za razliko od starejših, kjer so v ospredju biološki dejavniki, v mladostništvu prevladujejo okoljski dejavniki tveganja, kot so vrstniško nasilje, šolski neuspeh, izpostavljenost samomorom v »klastrih«, kar pomrni, da so med seboj povezani in kopiranjo početje drugih … Prav tako je pri mladostnikih v povezavi s samomori bolj prisotna impulzivna agresivnost.

Letošnje geslo ob svetovnem dnevu preprečevanja samomora, ki bo v ospredju do leta 2026, je »Spreminjajmo razumevanje samomora«. Kaj je njegovo sporočilo?

Mednarodno združenje za preprečevaje samomora v sodelovanju s Svetovno zdravstveno organizacijo od leta 2003 vsako leto obeležuje Svetovni dan preprečevanja samomora (SDPS), s ciljem ozaveščanja strokovne in širše javnosti o tej problematiki. O težavah v duševnem zdravju se je treba pogovarjati, nenehno opozarjati na dejavnike tveganja in tudi na varovalne dejavnike, povečevati dostop do pravočasne in kakovostne oskrbe in pomoči ter zmanjševati stigmo.

KARIKATURA: Marko Kočevar

Slogan »Pričnimo pogovor«, ki spremlja letošnje geslo ob svetovnem dnevu, poudarja njegov pomen; vsak izmed nas lahko prispeva k bolj podporni, razumevajoči in empatični družbi. Če zaznamo pri kom iz naše okolice močno spremembo funkcioniranja oziroma težave v duševnem zdravju, je zelo zaželeno začeti pogovor in ga neposredno vprašati: »Ali razmišljaš o tem, da bi si kaj naredil?«, ali »Se počutiš obupanega?« Mit je, da tovrstna vprašanja lahko sprožijo samomor, v resnici je ravno obratno, s tem človeku damo občutek podpore in pomoči pri izhodu iz stiske.

Torej, tako imenovano kulturo tišine je potrebno zamenjati s kulturo odprtosti in razumevanja. Sporočilo je namenjeno široki javnosti – posameznikom, skupnostim, delovnim organizacijam in odločevalcem.

Kako bi lahko pomagali starejšim, da bi bilo manj samomorov?

Ob zmanjševanju dejavnikov tveganja je nujno krepiti varovalne dejavnike duševnega zdravja, kot so dobra samopodoba, občutek smiselnosti življenja, podporno družinsko okolje in socialna mreža, veščine spoprijemanja s stresom in težavami v duševnem zdravju ter varne življenjske razmere brez diskriminacije. Starejši naj ne bi imeli občutka, da so v breme svojcem, počutili naj bi se koristne, vključene in naj bi se, ob skrbi za zdrav življenjski slog, ukvarjali z zanje primernimi in dostopnimi aktivnostmi. Za to potrebujemo ozaveščeno in proaktivno lokalno skupnost in družbo, ki nenehno spodbuja medgeneracijsko sodelovanje in zmanjšuje stigmo in diskriminacijo. 

Kako je poskrbljeno za svojce, ki so koga izgubili zaradi samomora?

Svojci so pogosto spregledana skupina; sami so v stiski zaradi izgube bližnjega in hkrati zaradi samega dejanja. Dobra socialna mreža jim pomaga, da ne razvijejo dolgotrajnega žalovanja, ki lahko sproži pojav duševnih motenj, in zmanjšuje občutke osamljenosti. Še posebej pomembno je, da se imajo priložnost iskreno in brez zadržkov pogovoriti o svojih občutkih. Lahko jim ponudimo pogovor, podporo pri vsakdanjih opravilih ter pri iskanju strokovne pomoči. Center za psihološko svetovanje Posvet – »Tu smo zate«, ki deluje v okviru Slovenskega združenja za preprečevanje samomora, ponuja pomoč v številnih slovenskih mestih, strokovno voden pogovor in čustveno podporo.