Ženske z vetrovi

Pred davnimi davnimi časi se je na televiziji vrtela reklama za jogurt oziroma neki mlečni izdelek, ustvarjen za ženske, ki imajo težave z vetrovi. Spomnim se, da se mi je zdelo sila nenavadno, da je kaj takšnega sploh našlo mesto na malih zaslonih, v tisku in sploh na vsakem prostem kvadratnem metru oglaševalnih površin. Da niso obstajali sistemi, ki bi to preprečili in takšne vsebine pre­usmerili na kanale, ki so posvečeni prodaji slaboumnih izdelkov in nagovarjajo hipne potrošniške impulze.

Ali je res mogoče, da so nesrečnice vsa ta stoletja skrivoma trpele v sramoti svojega početja in slabega počutja? Že res, da mi kot moškemu ni jasno, kdaj, kje in kaj vse se dogaja z ženskim telesom. Preprosto je preveč gumbov, ročic, sosledij, negativnih zank, intuicije in sobivajočih realnosti. Gre za misterij. Uvidel sem in se sprijaznil, da mi bo večno nedosegljiv. A vendar kot podrepna muha vztrajam, da je kljub temu sila nenavadno, da so prav dame tiste, ki zaradi svojega motečega požvižgavanja iz druge odprtine potrebujejo poseben in čisto svoj izdelek.

Na tem mestu bi veljalo vsaj malce skloniti glavo in priznati, da me je reklama morebiti malce zbodla, ker sem se imel na tem področju za svojevrstno avtoriteto. Znal sem stresti kavč in brez pritiska na gumb odpirati okna avtomobila. Na vsem lepem pa je ta danost postala nekaj, kar lahko izniči že majhna količina jogurta. Uf. In če me spomin ne vara, je menda po naših dolinah vozil avtobus in prinašal olajšanje. Skratka, to je bil očitno grozljiv problem, ki so se mu dobrohotneži mlečne industrije zoperstavili na nacionalni ravni. Glede na to, da se je akcija končala, o ženskih vetrovih pa v javnosti že lep čas ne slišimo več prav veliko, lahko sklepam, da je jogurt zmagal. Po drugi strani pa živimo v časih, ko se takšna akcija ob novih cenah plina nikakor ne bi mogla ponoviti.