Prostor za nove spomine

»Zakaj hraniti,« se v knjigi Ujeta v svobodi sprašuje avtorica, popotnica Anja Kovačič, ko razglablja o tem, koliko nepotrebnih reči nam zapolnjuje vsakdan. »Marsikdaj se oklepamo predmeta, ker nam ta pripoveduje zgodbo ali ohranja prisotnost osebe. Težko je, a mnogo lažje bomo zadihali, če se bomo od predmeta zavestno poslovili in spustili delček preteklosti, ki nas vleče nazaj,« piše v svojem potopisu.

Razmišljam, kako sem po očetovi smrti še skoraj leto dni imela v telefonskem imeniku njegovo številko. Zdelo se mi je, da bom ob izbrisu vizitke izbrisala iz svojega življenja tudi del njega. Dolgo se nisem mogla prisiliti, da bi pritisnila na »izbriši«. Nekega dne, ko je bolečina popuščala, sem storila tudi tisti korak in se na neki čuden način počutila za kanček osvobojeno.

»Da bomo imeli prostor za nove spomine, moramo najprej spustiti stare,« še piše Anja Kovačič, ki jo je pandemija covida-19 marca lani ujela na Salomonovih otokih. Ukinjeni leti so jo prizemljili na koščku tropskega raja. Tam je namesto sedmih ostala sedeminštirideset dni. Takoj me je »osvojila« s pripovedjo o tem, kako je med potovanji prerasla potrošništvo.

»Odveč mi je postal nakup česarkoli razen hrane,« piše iskreno. Jasno, da kupuje, še doda. A le tisto, kar zares potrebuje. Opremo za pot v hribe in za zdrav tek v naravi. Čutim jo, točno vem, o čem govori.

Sama bi dodala še knjige. Nove na police nenehno in z ljubeznijo dodajam k zbirki Karla Maya in številnim vojnim romanom. Podedovane so po očetu. Če sem s kepo v grlu zmogla izbrisati njegovo telefonsko številko iz imenika, se nikoli in nikdar ne bom ločila od njegovih knjig. Nekaj najbolj dragocenega so, kar imam.