Dve življenji imamo

Če bi znala pisati kot Philip Roth, bi napisala roman o starših in otrocih, roman o družini, ki je – prosto po Tolstoju – vsaka drugačna po svoje. Če bi imela domišljijo brez meja, bi hotela kot Haruki Murakami ustvarjati nenavadne literarne svetove, v katerih bi se srečevale nenavadne osebe.

Če bi imela literarni skalpel, kakršnega ima Michel Houellebecq, bi z njim zarezala v družbo v kritičnem in s humorjem prežetem besedilu. Če bi zmogla jezikovne bravure, kot jih obvlada Peter Handke, bi napisala knjigo, v kateri bi bili glavni junaki moji predniki. Če bi imela pogum pisati o sebi, bi hotela kot Mira Furlan pogledati na svojo preteklost z inteligentno in brezkompromisno pisavo.

A če bi hotela pisati poezijo, bi hotela pisati kot Mário de Andrade. Ta brazilski modernist, pisatelj, muzikolog, umetnostni zgodovinar, ki je živel v prvi polovici 20. stoletja, je v pesmi Moji duši se mudi ugotovil, da ima pred sabo manj življenja, kot ga je že preživel. Počuti se kot otrok, ki je prejel vrečko bonbonov.

Prve je z užitkom pojedel, ko pa je videl, da jih je malo, jih je začel pozorneje okušati. Ugotovil je, da nima več časa za neskončne sestanke, za ljudi, ki nikoli niso odrasli, za boj s povprečnostjo, napihnjenimi egi, za manipulatorje in oportuniste, ki poskušajo diskreditirati sposobnejše. Skratka, da nima časa za razpravo o naslovnicah, da hoče vsebino, bistvo.

»Svoje življenje želim preživeti z ljudmi, ki jih krasi človeškost. Ljudmi, ki se znajo smejati lastnim napakam, ki se ne napihujejo z uspehi, se ne počutijo kar naprej poklicane, ne bežijo pred lastno odgovornostjo, branijo človeško dostojanstvo in hodijo na strani resnice in pravičnosti. Želim se obkrožiti z ljudmi, ki se znajo dotakniti src drugih …«

Če bi res znala pisati kot de Andrade, bi najprej napisala ta verz: »Imamo dve življenji in drugo se začne, ko spoznaš, da imaš le eno.«