Okno

Ob gledanju tv-prispevka o starem oknu, ki je nesrečno padlo na učenca z (ravno moje nekdanje) osnovne šole, se zavrtijo spomini. Na šolo, ulico z vrstnimi hišami, brezskrbno otroštvo.

Naša šola je bila takrat, za 70. in 80. leta, zelo moderna. Imela je malone najsodobnejšo telovadnico in celo svojo zobozdravstveno ambulanto. Bila je prva šola v Sloveniji, v kateri so pri naključnih učencih zjutraj pred poukom s posebnimi tabletami preverjali čistočo zob. Kakšen revež, ki si jih je »pozabil« oščetkati, je imel nato pol dneva rdeče obarvan nasmeh in obenem osramotil ves razred, ki je zaradi njega padel na dno lestvice. Kakšen genialen izum higienske spodbude naše zobozdravnice Tatjane Leskošek Denišlič je bil to, ko mi je z okna ambulante na dvorišču šole nekajkrat podala kakšno mozartovo kroglico.

V šolo smo radi hodili, mnoge učiteljice, ki smo jih takrat klicali še tovarišice, so bile večinoma kar naše sosede. Življenje je bilo med pouličnimi igrami, kot so med dvema ognjema, gumitvist, zemljo krast ..., nadvse prijazno. Popoldne so na nas pazile in nam kuhale kosila babice, dedki so krpali počene zračnice na kolesih in podobno. Mame pa, ko se je stemnilo, klicale z balkonov, naj pridemo takoj domov naredit domačo nalogo. V naši ulici smo otroci vsako leto zbirali tudi star papir in nekoč osvojili nagrado, ker smo ga prinesli največ. Z neklimatiziranim avtobusom, z zavesami na oknih, smo se odpeljali na izlet v Vinico.

Okna so lahko tudi okrasne vitrine. FOTO:Jure Eržen/Delo

Če se je v tistih časih zamašil kakšen odtok ali se je kaj pokvarilo, tega nikoli niso objavili po televiziji. Za popravila je takoj prihitel in poskrbel hišnik v modri halji. Če me spomin ne vara, je bilo našemu ime Darko in je živel kar v šoli, v pritlični garsonjeri z dvema oknoma.

V resnici gre vedno za okna. Ki odstirajo poglede. Ponujajo nove razsežnosti gledanja. V svet. V različne situacije. Tudi minljivosti.