Sam domov

Vsak dan zavistno opazuje svojega najboljšega prijatelja, ki mu to dovolijo, ugovarjanje, da prijatelju ni treba prečkati zelo prometne Dunajske ceste, pa ima za navadno teženje.

Prejšnji teden je vzel vajeti v svoje roke. Petnajst minut pred tretjo je doma pozvonilo. Mama je odprla vrata in tam je popolnoma premočen stal njen edini vnuk, ki naj bi ga v šoli pobrali pol ure kasneje. »Še nikoli nisem videla obrazka, ki bi tako žarel od ponosa,« mi je povedala.

Po uradni (sinovi) verziji mu je prijatelj po treningu košarke rekel, da ga čakamo zunaj, zato se ni vrnil v varstvo, kot smo se domenili, ampak je pograbil torbo in stekel ven. Zunaj ni bilo nikogar (»mislil sem, da ste šli mogoče na stranišče«), zato je nekaj časa postaval, »potem pa me je začelo grozno skrbeti, da me pogrešate«.

Čeprav je lilo kot iz škafa in ni imel dežnika, se je odpravil približno kilometer peš. »Vso pot sem tekel,« je obelodanil, ko je videl babičin zgroženi pogled, pa je resno dodal: »Razen seveda čez cesto, tam sem pogledal levo-desno in šel zelo počasi.« Na tihem sem bila ponosna, da imam tako samostojnega otroka, treba pa je bilo pomiriti zaskrbljeno staro mamo, ki je že pozabila, da je sama, pred mnogimi leti, vsak dan, po snegu in v pripeki, do šole pešačila trikrat dlje. Enkrat so jo napadli psi, ki se jih od takrat boji, včasih je pot s prijatelji trajala več ur, nekoč pa jo je nerodni voznik zbil v jarek, a je stricu za volanom obljubila, da ne bo doma ničesar povedala, on pa je plačal za popravilo oblačil, ki so se ji pri padcu strgala.

Otroci odraščajo, pa naj se še tako krčevito trudimo ustaviti čas in jih imeti pod perutjo. Kot je dejala nekdanja ameriška prva dama Lady Bird Johnson, bodo nekoč živeli v skladu s tem, kar verjamemo o njih. Naš ponosni šolar bo odslej domov hodil sam.