Vzljubiti dež

Že dneve se sprašujem, kako naj vzljubim dež. Pada ponoči, pada podnevi, preneha sredi dneva, potem pa spet pada, in čutim, kako mi vsaka kaplja spira potrpljenje ob čakanju, da bo končno prišla pomlad.

Kako naj vzljubim tisto, kar mi ni ljubo? Vem, da se zemlja veseli, vidim, da trava zeleni, slišim, da so ptice v ekstazi, predstavljam si, da njiva uživa, morda celo morje ljubi, ko mu nebo pošlje pozdrav iz sladke vode … Toda jaz dežja še vedno ne maram, ker ne zna padati z jasnega neba, ampak se nad mojo glavo naseli v kočiji sivih oblakov; ker ga ne zanima, da se gozdna pot spreminja v blatno kraljestvo deževnikov in vodnih žuželk, in ker mu ni mar, da čakam sonce – kot zdravilo, kot vir življenjske energije.

In vendar še naprej dežuje. Slišim tiho šumenje in se vprašam: »Hej, mar ni to romantično?« Res, slišim, kako vabi mojo oljko na ples v ritmu kapljic, čutim, kako trava na mojem vrtu hitro diha, in ne morem spregledati, kako jo obožujejo grmi sivke … celo rožmarin je zacvetel, hvaležen za vlago, ki je ni pričakoval.

Predvajam si pesmi, ki slavijo dež – Raindrops are falling on my head – na polici iščem pesniško zbirko, ki v dežju najde navdih za transcendentalno razpoloženje. In končno preberem verze škotske pesnice Carol Ann Duffy: In potem pride dež, sprva kot poljubi, ki zajecljajo po mojem vratu. Odprem dlan in jo obrnem proti nebu – dež jo boža s svojimi ustnicami. Polzi mi po obrazu in se trudi biti nežen, celo topel. Nenadoma svet okoli mene postane mehak in ni več pomembno, da so moji lasje mokri, saj so to vendarle poljubi. Carol Ann Duffy ima prav. Sprva negotovi poljubi, kot da bi pobegnili, takoj ko se dotaknejo mojega telesa, a nato vztrajni, ritmični in stalni, dokler jih ne začnem dojemati kot veselo igranje neba z mojo slabo voljo.

Pomislim, kako bo čez nekaj dni sonce žgoče, pomlad pa bo posnemala poletno vročino, in nisem več prepričana, da ne maram dežja.