Velika vrtnarska pričakovanja

»V začetku aprila smo že globoko zakorakali v vrtnarsko sezono. Prve letošnje pridelke zgodnjih vrtnin že pobiramo, sadike plodovk rastejo na toplem, toploljubna zelišča pa bomo kmalu sejali.«

Zapis iz članka o vrtnarskih nasvetih me je globoko vznejevoljil. Še eden, ki mi postavlja rok za izvedbo opravila, drugače ... Drugače se bo malone zrušil svet. Temperaturam pod lediščem bodo hitro sledile skoraj poletne, ki jih bodo sadike, nevajene surovih naravnih razmer zaradi zaščitniške vzgoje v varnem okolju rastlinjaka, slabo prenesle, potem bodo prišli še voluharji in polži. Zasejana semena pa bodo tako že pred vzklitjem pozobali ptiči in samopreskrba z najosnovnejšimi vrstami zelenjave bo šla spet v maloro.

Loto osemletnik

Avtor vrtičkarskih nasvetov v resnici ni bil nič kriv za mojo nejevoljo. In tudi vse tiste upokojenke z vrtički, porihtanimi kot v škatlici, na katere sem pomislila med branjem članka, medtem ko sem imela pred očmi svoj vrt, na katerem najbolje uspeva plevel, tudi ne. V slabo voljo me je pahnil sindrom pridne punce, ki od mene zahteva, naj stvari naredim takrat, »ko je treba«, in tako, da jih bodo ljudje pohvalili. Ker mi na mojem vrtičku to ne uspeva, se veselje, zaradi katerega sem se hobija sploh lotila, spreminja v obvezo.

Še huje je, ker je sindrom pridne punce cepljen na prevelika pričakovanja. Pred začetkom sezone nakupim veliko različnih semen (iz katerih komaj kaj zraste), letos pa sem nabavila še priročnik za vzgojo zelenjave od semena do pridelka (doslej prebrala le poglavje o paradižniku) in drago nihajno motiko. 

Tudi ta konec tedna sem imela širokopotezne načrte: z vrta odstraniti plevel, ga pognojiti, zaliti in pripraviti na prvo setev. A sem zadnji hip utišala pridno punco in prisluhnila tisti, ki mi govori, naj ne pozabim na užitek. Doma sem v sadilne lončke zasejala češnjev paradižnik, baziliko, navadni šipek in orlico. Tudi če nič ne bo prišlo ven, sem se nekaj ur počutila osredotočeno, pomirjeno in zadovoljno, kot že lep čas ne.

Novinarska kolegica, s katero sva se zadnjič pogovarjali o iskanju novega smisla življenja, je dejala, da bi bila rada samopreskrbna, iz tega naredila biznis, hkrati pa bi vse počela z umirjenostjo holštajnske krave. To je povedala tako doživeto, da se mi je pred očmi v živo izrisala črno-bela krava, ki predano muli travo in se pri tem ne pusti zmotiti za nič na svetu. Točno tako sem se počutila tistih nekaj ur, ko sem v zemljo nasuvala drobna semena.