Vrnitev v Sarajevo

Ko je napovedovalec na Kongresnem trgu v soboto omenil, da je bila Ljubljana med drugo svetovno z žico obdana kar 1170 dni in velja za edino evropsko prestolnico, okupirano na ta način, sem pomislila na Sarajevo – in da imata v tem morda vsaj kaj skupnega.

Olimpijsko mesto, 1425 dni oblegano, je spomnila tabla ob vstopu tja, kamor me ni bilo že dvajset let. Tisti prvi obisk v obdobju, ko so bile vojne rane še sveže, ko turistov ni bilo prav veliko in je bila Baščaršija Baščaršija, ne pa Pigeon Square, ko so nas Slovence sprejemali hvaležno in odprtih rok, medtem ko so tam še bile navzoče stabilizacijske sile Nata, je z mano ostal ves ta čas. Nobeno mesto se me dotlej še ni tako dotaknilo: lepo, gostoljubno in pristno, velike in čiste duše, hkrati pa tako polno bolečine.

V tekstu, še posebej pa v melodiji, to dobro povzame in opiše skladba Sarajevo Dina Merlina. Prav leta 2004 je izšla na albumu Burek in takrat nam je po naključju uspelo pokukati na njegovo tonsko vajo na stadionu Koševo ter ga nato še srečati v mestu. A tokrat me je bolj spremljala Miljacka Halida Bešlića, nekakšno ogrevanje, čeprav pravijo, da je bolje ne imeti pričakovanj, da se izogneš razočaranjem.

»Kaj naj rečem, mesto živi,« je Sarajevo danes opisal čuvaj groba Alije Izetbegovića na šehidskem pokopališču Kovači. »No, živelo je tudi takrat,« se je spomnil na obdobje obleganja, ko mu je bilo dvaindvajset let. Vojne estetike, kot sta sledi tistih časov neposrečeno imenovala neka ameriška youtuberja, se seveda ne da popolnoma izbrisati in je zdaj tudi tržna niša, a precej je obnovljenega; v mestu mrgoli turistov od vsepovsod, zaznati je turške in druge vplive ter težje navezati pristen stik.

Mesto živi naprej in edino prav je tako, a žal si vsa postajajo podobna. Nekoliko pa me je le potolažilo, ko sem na zadnji večer sedela ob Miljacki in se je iz zvočnika oglasil Halid Bešlić.