Vsega je kriv Primož Roglič

Krivim Primoža Rogliča. Odkar serijsko zmaguje na najprestižnejših dirkah, se z njim istovetijo Slovenci raznih generacij, predvsem pripadniki tiste dekado ali dve starejše od njega. Ceste po državi so zavzeli možakarji v kolesarskih pajkicah.

Pri možu se je stopnjevalo počasi. Dve leti je zasanjano zrl v televizor in mrmral, kakšen car je Roglič. Potem se je začel s treking kolesom vzpenjati na Rašico, mislim, da v upanju, da bo kje uzrl svojega idola. Ko sem intervjuvala Primoževo ženo Loro, je moja vrednost v njegovih očeh v hipu zrasla. Potem je začel fantazirati, kako hiter bi lahko bil na zares spodobnem kolesu.

Ko sem se vehementno ponudila, da mu za rojstni dan priskrbim jeklenega, pardon, karbonskega konjička, se mi niti sanjalo ni, v kaj se spuščam.

Moje zadnje kolo je stalo kakšnih dvesto evrov in doživelo tragično usodo. Čez noč sem ga pustila pred črnuškim Mercatorjem in najine poti so se razšle. Cestnokolesarski odred Delove redakcije me je poučil, da so šle cene v nebo, in mi prijazno svetoval, kako naj se čez noč znebim prihrankov.

Iskreno povedano sem se ponudila predvsem zato, ker bo čez dobra dva meseca okrogla obletnica doletela mene, v življenju pa se rada ravnam po načelu pamti pa vrati. Na srečo je del kolateralne škode pokrila ljuba tašča, kolesarske trgovine pa ponujajo plačilo na obroke.

Mož je tako zadnjič ponosno odkolesaril iz garaže. Na dvorišču se je s kolesom vred naslonil na avto in izvlekel telefon. Ko sem ga, vsa živčna, da ga morda vidim zadnjič, vprašala, kaj hudiča dela, mi je rekel, da na youtubu gleda navodila, kako se kolesarski čevlji iztaknejo iz pedalov.