Nočne in jutranje ptice

Včeraj sem imela na obisku kolegico, ki je na vprašanje, kako se imajo doma, globoko zavzdihnila. »Odkar je mož imel korono, ima težave s spanjem. Prej sem imela do dveh zjutraj nekaj ur miru, zdaj pa ga vedno, ko se plazim v posteljo, zbudim in potem se skregava, ker naslednje tri ure ne more zaspati nazaj.

Silim se in hodim spat ob enajstih, ampak nisem zadovoljna. Nočne ure hočem nazaj!« Težavo bodo skušali rešiti z nakupom večjega stanovanja, ki bo vsebovalo tudi kavč v dnevni sobi.

Ljudje se delimo na zgodnje ptice, ki se ob sedmih zjutraj po življenjski energiji kosajo z Mojco Mavec, in na sove, ki napeto knjigo berejo do jutra in so v zgodnjih jutranjih urah, ko vsi drugi že kinkajo, še vedno duša zabave.

Vedno sem bila sova, zadnje tedne pa se dogaja nekaj čudnega. Z otroki zaspim ob desetih zvečer in brez težav spim, dokler me ne zbudi budilka. Razen zadnjič, ko sem se, budna kot sova, zbudila že ob pol petih. Skuhala sem kavo, oprala stroj perila in ga obesila, izpraznila pomivalni stroj in zdrgnila kuhinjo in kopalnico, pa ura ni bila niti šest. Zadovoljna sem v čisti kuhinji pila drugo skodelico kave in razmišljala, da bi se tako dalo živeti.

Znanstveniki pravijo, da ima vsak svojo notranjo uro, ki jo imenujemo cirkardiani ritem. Leta 2017 so trojici ameriških znanstvenikov, ki se ukvarja z mehanizmi, ki poganjajo notranjo uro telesa, celo podelili Nobelovo nagrado za fiziologijo in medicino.

V raziskavi univerze Brown so ugotovili, da so sove bolj nagnjene k depresiji in uživajo več alkohola in kofeina, belgijska študija pa ugotavlja, da so hkrati v primerjavi z jutranjimi pticami lahko dlje časa osredotočene na delo.

Kljub prednostnim jutranjih ptic se vračam med sove. Tistega dne, ko sem vstala ob nečloveški uri, sem namreč od sredine dopoldneva razmišljala le o – postelji.