Andrej in dinozaver

Naš štiriletnik je konec junija na stojnici na dalmatinskem otoku dobil dinozavra. Pravzaprav je bila dinozavrinja. Delovala je na baterije. Ko si pritisnil na stikalo, je rjovela, naredila nekaj korakov, pri tem ji je v trebuhu zazevala odprtina in iz nje sta na tla padli dve plastični jajci.

O rdeči dinozavrinji pišem v pretekliku, ker jo je sin med svojo najljubšo igro, dinozavrskimi bitkami, medtem že razsul na prafaktorje. Igra z njim je videti tako, da moraš držati enega dinozavra, medtem ko on s svojim, največjim tiranozavrom, ki vedno zmaga, neusmiljeno tolče po njem. Skratka, rdeča dinozavrinja je po eni takih bitk romala na smetišče zgodovine, ampak bolj zanimivo se mi je zdelo to, da naš malček nikoli ni hotel priznati njenega ženskega spola.

»Ne, ni punca, mami, fant je,« mi je resno zatrjeval v nedogled, čeprav sem mu skušala razložiti, da jajca valijo ženske in pika. Ker si ni dal dopovedati, sva se nazadnje strinjala, da gre mogoče v tem primeru res za zelo posebnega dinozavra moškega spola.

Da bi morala vztrajati pri svojem, mi je postalo jasno ta teden, v naši drugi morski rundi. Naš malček nudist si je na terasi ogledoval svoje premoženje in resno izjavil: »Mami, jaz bom izvalil dva mladička, ker imam dve jajčki.«

Ker sem vneta zagovornica načela, da je otrokom treba povedati resnico, četudi je ta kdaj kruta, sem imela predavanje iz spolne vzgoje za štiriletnika. »Ne, Andrej, iz tvojih jajčk se ne bo nič izleglo. Ko fantje zrastejo in se zaljubijo, potem iz njihovih jajčk po cevki špricne tekočina v punco. Punca ima svoja jajčka, in ko pride ta tekočina do njenih jajčk, traja še devet mesecev in potem pride dojenček,« sem pri nekaj več kot 30 stopinjah poskušala s pedagoškim pristopom. Mali me je resno gledal, potem pa se mu je obraz razlezel v navdušen nasmešek: »Mami, kdaj bom lahko začel špricati?«