Otroci in golobi

Sinova vzgojiteljica mi je – tako se mi je, polni krivde, da gresta skoraj vsem mamam na planetu vzgoja in skrb za potomstvo bolje od rok kot meni, vsaj zdelo – anekdoto servirala s posebnim veseljem. Saj poznate tisto lepo misel, da golobi in otroci hišo poserjejo, kajne?

Odraščala sem v majhnem kraju in včasih imam občutek, da se mi z obrestmi vrača vse, kar sem storila svoji mami. V drugem razredu smo pisali spis o zimskih radostih, in razpredala sem o tem, kako sva šli z mamo na drsanje. »Mama je drsala dobro, za žensko pri štiridesetih super,« se je glasil znameniti stavek, ob katerem je mama vila z rokami, da bo zdaj vsa vas vedela, da je že stara.

Ne vem točno, kaj je bila tema pogovora v tretjem razredu, toda hčerka je učiteljici razložila, da mora doma mami puliti sive lase. »Povej ji, da ji bo zraslo samo še več novih,« mi je predala sporočilo delavke v prosveti.

Ne glede na morebitno sramoto, ki nam jo ob tem nakopljejo, so izjave naših malčkov legendarne in res bi bilo treba imeti pri roki beležko in si najbolj udarne zapisati.

Sina sem tako zadnjič vprašala, ali bo, ko bo stara mama za nekaj časa prišla k nam, še vedno spal pri meni ali se bo preselil k njej. »Tega ti ne morem obljubiti, mi je resno odgovoril. Veš, stari mami se preprosto ne morem upreti.« Mama je bila s tem, da je pri 72 letih njegova usodna ženska, silno zadovoljna.

Hčerka pa me je te dni obvestila, da bodo imeli volitve za predsednika razreda. »Pričakujem, da bom izvoljena,« je bila samozavestna. Razložila sem ji, da politiki pred volitvami ljudstvu obljubljajo marsikaj, in jo vprašala, kaj bo sošolcem obljubila ona. Odvrnila je: »Popolnoma nič. Veš, mami, dovolj je, da sem lepa.«