Portugalsko morje

Osrednjeportugalsko mesto Torres Vedras se februarja prelevi v prestolnico zabave. Število prebivalcev mu v pustnem tednu, času »najbolj portugalskega karnevala na Portugalskem«, s kakih 30.000 naraste na skoraj pol milijona. Že po prvi preplesani noči sem ugotovila, da udeleženci tekmujejo, kdo bo dalj časa ostal zunaj in pokonci, ter da zato na prijateljico, ki me je gostila, do večera ne morem računati.

Tako se je angažirala njena mama in me odpeljala gledat morje. Občina Torres Vedras ima kakih dvajset kilometrov plaž, le dvajset minut vožnje iz mesta je morda najbolj znana od njih, Santa Cruz, z impozantno skalno tvorbo Guincho. Pogled na nemiren Atlantik, ki se je bučno zaganjal ob skale, spodjedal mivko in se penil, je bil z vsake razgledne točke naravnost spektakularen. Še močen veter, ki mi je mršil lase in me skoraj ponesel, je bil ob tem prej dobrodošel kot moteč.

Prav v Torres Vedrasu je kralj Janez I. leta 1413 odobril prvo portugalsko pomorsko odpravo. Osvojitev Ceute je bila začetek ekspanzije in imperija. »O slano morje, koliko tvoje soli/so solze portugalskih oči!/Po tebi smo pluli – koliko mater je jokalo/koliko sinov zaman molilo!/Koliko nevest se ni poročilo,/o morje, da bi naše ti postalo! // Je bilo vredno? Vse je vredno truda,/če ni majhna duša./Kdor hoče iti onkraj Bojadora –/onkraj bolečine mora./Nevarnost, brezno dal je morju Bog,/a vanj je prezrcalil nebo,« je zapisal Fernando Pessoa v pesmi Portugalsko morje (prev. Miklavž Komelj).

Po mnenju nekaterih od tod izvira portugalska beseda saudade, žalost, hrepenenje po nekom ali nečem daljnem. »Si predstavljaš, na drugi strani je Amerika,« mi je nekoč dejala prijateljica. »Hecno,« je to komentiral prijatelj iz New Hampshira, »vsakič, ko sva z očetom odplula na ocean, je barko obrnil na vzhod, rekoč: 'Če nadaljujeva v tej smeri, bova dosegla Portugalsko'.«