Vse dobre stvari

Konec februarja mi je umrla mačka. Mi, čeprav je bila naša, pravim zato, ker je obdržala ime, po katerem sem jo klicala, ko je bila še mladiček. Povsem generičen vzdevek sicer, a izgovorjen tako, da izraža vso ljubkost in puhavost, tako značilni zanjo vseh teh osemnajst let. In mi tudi zato, ker sem z njo vseskozi čutila neko posebno povezanost, naj se sliši še tako prismuknjeno – tudi karakterno.

Motili smo se, ko smo mislili, da se je, nekoliko zadržana, kot je vedno bila, končno sprostila, ko je mirno spala na kavču. To je bila le posledica omaganosti od bolezni, odkrite šele v zadnjem stadiju. Slovo je bilo toliko težje, ker je bila diagnoza tako nenadna in je v »mačji bolnišnici« zdržala le nekaj dni po prihodu. Ne bom pozabila, kako me je, ko sem odhajala z zadnjega obiska, z mijavkom še zadnjič poklicala k sebi.

Nedolgo zatem je nastopil moj rojstni dan in od vseh me je najbolj presenetila pa tudi ganila šefova gesta: »Nova muca,« je dejal, ko mi je izročil darilo. V škatli je bila ena tistih mahajočih mačk, ki jih vidimo v izložbah ali na pultih kitajskih restavracij in trgovin. Tudi njihovo ime se začne na m: maneki-neko.

Kot sem pozneje prebrala, maneki-neko, navadno izdelane iz keramike ali plastike, pravzaprav izvirajo iz Japonske in ne Kitajske. Najbolj značilne so v beli, črni, rdeči ali zlati barvi. Da imajo eno taco dvignjeno v zrak ali jo, kot tudi v mojem primeru, s pomočjo baterije lahko premikajo gor in dol, naj bi pomenilo, da k sebi oziroma v hišo privabljajo vse dobre stvari.

Tako v spomin na preminulo sivo lepotico maneki-neko vsake toliko postavim na okensko polico. »Baje tudi prinaša denar,« sem šefu poznavalsko ponovila njegovo lastno pojasnilo. Maneki-neko gredo tako zasluge za najdbo lanskih rojstnodnevnih daril, ki zdaj počivajo na varčevalnem računu.