El Kixico

V prejšnjem pisanju za srčen dobro jutro sem se čustveno razgalil zaradi ljubljenega nogometnega kluba. Prejel sem čudovite odzive ljudi, ki razumejo, kako je dihati s Hajdukom iz Splita ali s katerimkoli športnim kolektivom, za katerega vam bije srce. Šport je poln čustev, strasti, včasih gre vse skupaj onkraj dojemljivega.

Kako nalezljiv je nogomet v vsej svoji razsežnosti, dokazuje še ena moja izkušnja. Zaradi službenih obveznosti sem moral za pet let in pol prekiniti igranje nogometa s stalno druščino. Sredin večerni termin je rezerviran za tradicionalni dvoboj, ki je skozi leta dobil nadvse domiseln in poveden naziv El Kixico. Tako je že dobri dve desetletji. Imel sem sicer možnost, da bi se priključil kakšnim drugim sorodnim dušam, ki na parketu katere izmed ljubljanskih telovadnic uprizarjajo srdite nogometne obračune, po katerih obvezno sledi tretji polčas, ki je po nepisanih pravilih precej daljši kot tekma. Toda zdelo se mi je, da bi s takšnim prestopom izdal svojo klapo.

Tako sem čakal in čakal poln hrepenenja, se medtem rekreiral s tekom, kolesarjenjem, golfom, namerno pa se nisem hotel udeleževati kdaj pa kdaj še dosegljivih tretjih polčasov, saj bi bil vedno znova razočaran. Kot da bi celoten dvoboj spremljal s klopi za rezervne igralce, trener pa mi ne bi hotel razložiti, zakaj ne igram. Hvala lepa za takšno pivo!

No, skupno nam je to, da smo se vsi simpatično postarali za dobrih pet let. Zato je bilo ponovno snidenje v dvorani za Bežigradom tako poseben dogodek, da sem imel kar malce treme, preden sem stopil v slačilnico. Ta se je v trenutku razblinila ob prijateljskih pozdravih, zato sem si po ustaljenem protokolu – kot da ne bi minilo pol desetletja – ponosno nadel Hajdukov dres, ki se v vsej svoji belini tako lepo zlije z duhom ekipe starejših. Ja, sodim pač mednje. In ne, mi se nikoli ne predamo. Že v svojem tretjem nastopu po vrnitvi smo mlajše tekmece stresli iz hlač. El Kixico piše nove zgodbe.