Biološka ura

Ko si mlajši, ti čas teče počasneje, razlike v letih pa se zdijo večje. Majhni otroci, ki še nimajo občutka ne za starost ne za čas, bodo nekomu pri dobrih tridesetih prisodili kakih petdeset, šestdeset let, starim staršem pa tudi vsaj nekaj deset let več, kot jih imajo v resnici. Tak občutek sem do nedavnega imela še sama; dokler me ni presenetilo, da jih je Keira Knightley pravkar dopolnila štirideset in da med nama kar naenkrat ni več starostne razlike, ki bi nama jo pripisala.

Rojena sem v letu, ko je padel berlinski zid, na marčeve ide. Da je bil v starem Rimu to velik praznik in so na ta dan leta 44 pred našim štetjem zahrbtno umorili Julija Cezarja, sem se naučila šele pri pouku latinščine v gimnaziji. Odtlej mi je sošolka vsako leto citirala opozorilo, naj se, kot so prerokovali Cezarju, bojim marčevih id. Takrat je bila to šala, zdaj pa se jih res – tem bolj, ko je leto spet naokrog.

Z vsakim dopolnjenim letom naj bi bili modrejši, hkrati pa odpornejši na bulšit. Vse bolj naj bi vedeli, kaj nam prija in kaj ne, česa si želimo in česa ne. Z vsakim letom imamo življenja manj in z vsakim naj bi dosegli več. Vse bolje naj bi se naučili končno poslušati sebe in se ne obremenjevati s tem, kar nam v glavo subtilno vceplja družba, kar od nas po tihem ali na glas pričakujejo naši bližnji in zaradi česar so lahko na koncu užaljeni, prizadeti in razočarani. Z vsakim letom odštevamo čas, ki ga še imamo, seštevamo uspehe, še bolj pa napake in kajpačeje.

Na Jezeru je hiša, na vrhu katere vsako leto gnezdi štorklja, še zdaj, ko nas tam že dolgo ni. Tisto z razgledom nanjo je naselila prijateljica, ki jo je štorklja zopet obiskala tudi figurativno. Kaj pa vi, one druge v teh letih sprašujejo (tudi) zdravniki, ampak kaj pa, če štorklje raje opazujejo od daleč, kot da jim te trkajo na vrata?