Odpustiti

Odpuščanje. Odpustiti. Moja prva asociacija ob tej besedi je vezana na Sveto pismo. Na cerkev. Na spovednico. Na odpuščanje grehov. Očitno se nam tisto, kar velikokrat slišimo v otroštvu, v mladosti trdno usidra v podzavest. Četudi danes greh razumem malce drugače, kot sem ga nekoč. Že molitev pravi: »Bog, odpusti nam naše grehe.« Pa res lahko odpustimo vse grehe? Tudi vernikom vedenje, da Bog lahko odpusti njihove grehe, ne daje pravice, da delajo vse.

Druga asociacija pri besedi odpustiti je vezana na odnose. Na bližnje. Na ljubezen. Ko te oče ali mama, brat ali sestra, partner ali otrok prizadene, mu – ponavadi – slej ko prej odpustimo. A kdaj veš, da si nekomu v resnici odpustil, da ne gre samo za besede? Ko mine bolečina ob »izdaji«? Ko čas zaceli rane? Ko ugotoviš, da sovraštvo in slaba volja razjedata samo tebe in da je preprosto lažje, da odpustiš? Včasih, vsaj sama mislim, da je tako, odpustimo prehitro. Ljudem, ki tega niso vredni, čeprav se morda slepimo, da so. Včasih odpustimo in dopustimo, da nas ljudje uničijo. Takrat je najtežje odpustiti sebi, da si vse to sploh dopustil.

In še tretja asociacija ob besedi odpustiti. Ta je povezana z delom, zaposlitvijo, prekinitvijo delovnega razmerja. Mediji večkrat pišemo o novih odpuščanjih. Vse večkrat pa tudi zaradi odpuščanj postanemo novica. »Nekoč bi se ob tako nedojemljivi potezi zatresla skupnost. Ne zaradi strahu, temveč zaradi ogorčenja, tudi upora […] do danes pa je več faktorjev privedlo do točke, ko kljub drastičnim ukrepom odzvanjajo le posamezni glasovi,« je ob novici, da so odpustili novinarskega kolega, na facebooku zapisala Petra Lesjak Tušek. Se skupnost zaveda, kaj pomeni utišanje novinarskih glasov? Delodajalci vedo, kaj delajo? V tem kontekstu se mi postavlja še eno vprašanje, vezano na obravnavano besedo: kako odpustiti tistemu, ki odpusti (delavca)?