Testament mladosti

Pisma, lastnoročno napisana s peresom, so pravzaprav nemi glasniki močnih občutij. Shranjena v škatlah, po predalih, na podstrešjih, spominjajo in opominjajo. Na to, kar smo si z nekom želeli povedati, pojasniti, razložiti, priznati, prositi, dokazati, zapustiti. Ali pa zaupati, upati, hrepeneti, sanjariti, doživeti, odpustiti ...

V gimnaziji smo si pisemca, običajno so bili to kar listi, iztrgani iz zvezkov, s simpatijami puščali pod klopmi in ga je tu in tam kakšen navihan sošolec prestregel ter pred vsemi razkrinkal najstniške ljubezni(vosti). Če je bil priložen kakšen ta boljši bombonček ali italijanski žvečilni gumi Brooklyn, si ga je razredni šaljivec seveda nonšalantno privoščil ob koncu svoje »predstave«.

Nekoč, ko so morali vsi fantje pri osemnajstih na obvezno služenje vojaškega roka po vseh republikah nekdanje Jugoslavije, je bila za mnoge to precej huda izkušnja. Ko smo jih pospremili na modre vlake spalnike, smo si na peronu izmenjali daljne naslove in jih nato eno leto bodrili s poročanjem o tem, kaj se dogaja doma, ter pismom prilagali fotografije, štiriperesne deteljice in prtičke iz naših kavarn. Za srečo do njihovega zadnjega pripisa »brojim sitno«, za čim hitrejšo vrnitev domov.

Ko sem s starši v devetdesetih nekaj let živela v New Yorku, sem komaj čakala na pisma iz Slovenije. Moja nona mi je v kuverti vselej poslala tudi kakšen bankovec »za sladoled« in fotografijo prvih hortenzij na našem vrtu. Prijateljice so se rade razpisale o svojih zagledanostih in pisma polepšale z nalepkami mačka Garfielda ali Hello Kitty, fantovski prijatelji pa so robove papirja ožgali ali pa pismo nadišavili z brutom, ki je bil takrat nadvse priljubljen parfum.

Prav vsa pisma hranim. Posebna magija so. Pričevalci nekega lep(š)ega časa. V resnici testament mladosti. Neizbrisljiv.