Analogne počitnice

Vzhodni del Slovenije se je danes zbudil v prvi dan šolskih zimskih počitnic. Koliko so še zimske, je stvar debate, a če si lahko brez skrbi doma, tudi nekaj šteje.

Zimske počitnice me vedno prestavijo k stari mami, ki je že nekaj let ni več med nami. Tudi stare hiše ni več, kjer je bila velika krušna peč, ob njej pa divan. Ko sva s sestro tam preživljali počitnice, je ena spala na divanu, druga pri stari mami v postelji. Občasno naju je pustila, da sva spali na krušni peči, kjer je dišalo po orehih in jabolčnih krhljih. Ko je zjutraj opravila v hlevu, naju je zbudila s pečenimi jajčki z domačim kruhom, ki ga je pekla prav v tisti krušni peči. Zmlatili sva jajčka kar na peči, od koder je bil krasen razgled na televizijo. Nisva dali veliko nanjo. Ne, ker je bila črno-bela, ampak ker se nama je zdelo, da je počitniški televizijski program za vzhodni del Slovenije totalno beden.

Kaj vse sva s sestro počeli, se niti ne spomnim. Stalnica so bile knjige in sestavljanke. Eno leto je zapadlo res veliko snega. Dober meter. Takrat sva dobili čisto nova kombinezona. Pri stari mami so morali s strehe hleva spraviti sneg, da se ne bi udrlo, in nastal je ogromen kup. Ponoči je malo pomrznil, kar je bilo idealno za snežni tobogan. Prvi dan počitnic sva na ledenem toboganu strgali nova kombinezona. Tega, da je mami klicala v Univerzale Domžale za krpe blaga in jih prišila na zadnjo plat, kombinezona pa sta oddelala svoje še pri nekaj otrocih za nama, se ne spomnim. To mi je povedala mami. Kupa snega in počitniškega veselja pa ne bom pozabila nikoli.

To želim vsem otrokom, ki bodo ta in prihodnji teden počitnikovali. Privoščim jim, da bi zapadle gore snega – upanje umira zadnje. Zlasti pa jim želim, da bi namesto v zaslone gledali drug drugega. Si izmislili svoje igre, tudi če bo kaj strgano. Prebrali kakšno novo knjigo ali pa zlagali kocke in sestavljanke. Si vzeli en analogni teden. Kakšne počitnice!