Izumiranje zime

Že nekaj let se trudim ujeti začetek pomladi. Rada bi napisala romantičen tekst o prebujanju življenja po zimskem spanju. Kdaj zacvetijo prve rožice in katere jim sledijo, katera drevesa se prva olistajo, kdaj se pojavijo čebele in prihrumijo čmrlje matice. Kdaj prvi ženitveni napev zažvrgolijo ptice. A naj o svoji nameri začnem razmišljati še tako zgodaj, me prihod pomladi vedno prehiti.

Drugega februarja sem opazovala gnečo in hrup na zračni avtocesti, po kateri so čebele hitele med čebelnjakom sredi travnika in cvetočimi leskami na gozdnem robu. Prizor je bil idiličen. Brenčeča reka življenja se je iz čebelnjaka z živahno obarvanimi panjskimi končnicami pretakala med modrim nebom in zelenim travnikom proti zlato rumenim leskam, ki so ponujale prvo pašo in dajale upanje za nove rodove čebel. A v njem je bilo tudi nekaj srhljivega, slutnja nesrečnega konca, ki so jo nakazovale mrtve čebele v bližnjih lužah.

Čebelnjak v Šentjoštu pri Novem mestu. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek/Delo

Vse skupaj se je dogajalo prezgodaj. Dnevi so bili res že visokopomladansko topli, toda zjutraj in zvečer so se temperature še vedno spustile okoli ničle. Ob utopljenih čebelah in razmišljanju o vseh, ki jih bo v prihodnjih dnevih še pokončalo nadpovprečno toplo vreme, sem pomislila na potres in cunami v Indijskem oceanu leta 2004. Ljudje so na plažah vprašujoče zrli v morsko dno, kjer je še malo prej bilo morje. Ko se je vrnilo z večmetrskimi valovi, je bilo za številne že prepozno.

Leska je na Dolenjskem zacvetela že v prvih dneh februarja. FOTO: Maja Prijatelj Videmšek/Delo

Podnebni zlom je izbrisal zimo iz koledarja letnih časov. Ostali so pomlad, ki se je zajedla v velik del zime, v pomlad pa se je zajedlo poletje, ki se je podaljšalo v pozno jesen. Sneg do nižin je že izreden vremenski dogodek. Motnja v pokvarjenem klimatskem sistemu Zemlje. Meteorologi ga nekajkrat na zimo še napovedo, a ko kakšen centimeter zapade, smo vsi kot cestarji. Vedno znova nas preseneti. Nam zmrznjenim je izumiranje zime lahko všeč, rože, čebele, ptice in kmetje pa v tem ne vidijo posebne romantike. Ves čas se morajo prilagajati. Dokler se nekega dne ne bodo mogli več.