Sveta nogavica

Gubal sem čelo ob gledanju ameriških božičnih filmov, v katerih so bile prevelike rdeče nogavice obešene nad kaminom, iz njih pa so molele lizike. To se mi je zdelo svetoskrunsko, kajti nogavice so božji dar, zato moramo biti do njih kar se da spoštljivi. Ne smemo jih imeti za samo­umevne, saj dobro vemo, kako so občutljive.

Francoski čudež pred božičem

Ena sama nogavica je mrtva forma, ekstrakt nihilizma, ki ga veselo pograbijo le v kakšnih bednih naredi si svojega Frankensteina delavnicah. Nogavice se zaobljubijo do smrti in ko ena izgine, druga obleži v kotu sobe. To je tiha in vse prepogosta smrt, ki pritegne manj sočutja kot osamljena rokavica na prehodu za pešce.

Božični čas je stresno obdobje za predal s štumfi. Tople zimske nogavice zavzamejo sprednja mesta, tanki zokni pa so odrinjeni nekam v notranjost ali celo prisiljeni v migracijo s poletnimi oblačili. Prazniki so čas veselja in ljubezni, a ne smemo pozabiti, da nekje v globini omare nekdo bridko trpi. Z ljubeznijo podarjena topla nogavica je nekaj najlepšega, čeprav se potem predal ne zapira več tako gladko kot nekoč.

Osebno rad poklanjam nogavice, a ni bilo vedno tako. Moj brat, neroda pa takšna, je hladne poletne noči oblečen padel v bazen. Starši so bliskovito ukrepali, ga potegnili iz vode in nato začeli slačiti z mene suha oblačila ter vanje ovijati jokajočega otroka. Ponosno sem mu podajal kos za kosom, veliki in nesebični rešitelj, starejši brat, kot se šika, a kaj, ko sem se mu na koncu kljub temu pridružil v joku.

Naj živi Grinch

Starši niso marali za moje pritožbe, brezsrčno so mi slekli nogavice in jih nataknili bratu, ki se je v istem trenutku pomiril. Spomnim se vožnje domov, gnusnega občutka umazane gume na tleh našega jugeca. Od takrat ne pozabim na nogavice niti poleti, ko zavladajo bosonogi barbari in natikačarji.