Siva pot, ki se oži

Prišel sem do točke, ko bi se težko odločil, kaj je bolj sadističen poklic, zobozdravnik ali upravljavec slovenskih avtocest. Takoj položim karte na mizo in povem, da sem bil minuli konec tedna med srečnimi izbranci, ki jim je usoda dala izkusiti, da lahko traja vožnja od Vrhnike do Logatca tudi dve uri. In res, glede na to, da je minil skoraj teden dni, takoj priznam, da je bila izkušnja neljuba, še vedno boli in je ne bi nikomur priporočil, bi jo pa marsikomu privoščil – še posebej tistim, ki so jo zakuhali.

Bilo je tudi prvič, da sem bil priča cestnemu konfliktu, ki se je skoraj končal s pretepom, potem ko sta voznika stopila iz avtomobila in hotela obračunati s potnikom v tretjem vozilu, ki je poskušalo premagati kolono tako, da se je potuhnjeno peljalo za vlečno službo. Živci so popuščali, o tem ni dvoma, le kako je mogoče, da se prav vsakič sosednja kolona premika hitreje od tvoje.

Saj razumem, da je treba ceste vzdrževati in da za dela nikoli ni primeren čas. Gotovo pa obstaja bolj in manj primeren čas za tovrstne posege, na primer takrat, ko se ne začnejo počitnice? Pozneje sem nekje prebral, da so pri podjetju za upravljanje avtocest vse skupaj temeljito premislili in z izbiro termina dosegli najboljše v dani situaciji, saj v resnici niso trpeli dopustniki, temveč zgolj enodnevni izletniki. Ne nazadnje tudi delavci na cesti potrebujejo lepo vreme, da lahko opravijo svoje.

Koloni na primorki se je pridružila še ena na štajerki, tako da se je tistega radostnega dne pot iz Maribora do Kopra podaljšala za tri ure ali še več. Verjetno se turisti, ki kupijo vinjeto, počutijo pošteno prevarane. Slovenija pa nanje naredi vtis, da gre za čisto pravo državo velikih razsežnosti, ki jih ne premaguješ z gibanjem, temveč s stanjem v koloni. Ja, kljub tranziciji ostajamo dežela kolon, ker smo tihi in ponižni.