Francoski čudež pred božičem

Francija in svet sta minuli konec tedna dočakala, čemur bi lahko rekli (pred)božični čudež, oziroma kot bi dejal predsednik Macron, izraz bratstva in dokaz, kaj vse je mogoče, če je le volja. V Parizu je deževalo, pihalo in mrazilo, a nobena lakota, noben veter, noben mraz niso bili močnejši od želje biti priča odprtju prenovljene notredamske katedrale.

Spomnim se, kako smo jo prvič obiskali z družino in kako mi je ob tem zastajal dih, kako so me presunili njena veličina, gotska lepota, skrivnostna mrakobnost, pisani vitraži in akustika, zaradi katere je pesem, tam smo se znašli ravno med mašo, odzvanjala še jasneje.

Več let pozneje sem najprej pomislila nanjo kot na kraj, kamor bi se lahko zatekla, ko zgodaj zjutraj nisem imela kam iti; pred njo sem znova našla prijatelja, s katerima smo se po spletu okoliščin nekega večera za nekaj ur razšli; nekoč sem jo celo preklela, ko mi je več noči in juter zapored kratila spanec na drugi strani Sene, pa vendar sem v šoku jokala, ko sem izvedela, da gori.

Z njo je gorel naš svet, že n-tič citiram Vesno Milek v markantnem zapisu za Sobotno prilogo, ki je nastal tik zatem. Upanje je takoj za tistimi, ki so jo rešili iz primeža zubljev, vlil na vseh frontah nepriljubljeni Macron in obljubo, da bo obnovljena v petih letih, tudi držal. Srečo v nesreči ima, da mu sredi zdaj že večmesečne globoke politične krize rating dvigujejo prav uspehi, ki povezujejo – olimpijske igre in vnovično odprtje Notre-Dame.

S Saint-Michela nas je veliko manj od dovoljenih 40.000 občudovalo njeno pročelje na večer prvega odprtja, na velikem zaslonu na drugi strani reke pa dogajanje v njej. V dežju in mrazu so iz zvočnikov odmevali besede zahvale, zborovsko petje in donenje orgel, po bregu se je večkrat razlegel aplavz. Če gre verjeti, da je s prenovo prišlo novo upanje, je gotovo nekaj simbolike v tem, da je med odprtjem po požaru padal dež, v Siriji pa je padel avtoritarni režim.