Tanka zelena črta

Sprva sem bil prepričan, da bo treba škatlo le ponovno zagnati, pa se bo težava čudežno odpravila, pa nič.

In sem si rekel, mah, briga me zelena črta, itak potrebujem računalnik samo za pisanje, jo bom že odmislil, zakaj bi po nepotrebnem zapravljal denar za novega. Zdaj se že en teden borim s to satanovo črto, zdi se, da je vsak dan malo bolj debela, čeprav v resnici ni. Namesto da bi jo odmislil, ne vidim več ničesar drugega.

Po mojem se podobno počuti nesrečna ministrica za digitalno preobrazbo, tudi njej prenosniki grenijo življenje. Vendar se jih ona ne more znebiti, jaz pa ga obdržati. Sem vprašal prijatelja računalničarja, kaj mi je storiti, pa je rekel, da lahko morda kje stakne nadomestne dele in zamenja zaslon, naj ne hitim z nakupom novega.

Ne verjamem, da bom zdržal. Danes zjutraj je bila črta že tako debela, da sploh nisem mogel do konca prebrati elektronskih sporočil. Kar se tiče zagate z ministričinimi prenosniki, morda bi se lahko pozanimala, ker se šušlja, da v neki bližnjevzhodni državi brezplačno nameščajo programsko opremo na aparature tujih držav.

Če bolje pomislimo, bomo spoznali, da je ministrstvo za digitalno preobrazbo v resnici del obrambne strategije države, ker smo v limbu analogno-digitalnega prehoda neranljivi za sodobne tehnologije, tako smo zastareli, da pri nas nič ne deluje.

Zato se lahko mirno hrabrimo, ko čakamo pri zdravniku ali na občini, da je to dejanje nacionalne varnosti, to počnemo za javno dobro, tudi v korist tistega enega, ki se vedno poskuša preriniti in preskočiti vrsto. S tem spoznanjem pride tudi uvid, da mi gre zelena črtica tako na živce, ker odstopa od normale.

Če bi bila standardno nameščena na vseh zaslonih, bi jo z lahkoto sprejel. Rojen sem pač v dolini, v kateri smo večni ljubitelji največjega delitelja in ne najmanjšega večkratnika.