Spomin iz starih časov

Koronavirusna zima je tudi mestnim ljudem, ki hrepeneče kukamo skozi kamere na pobeljene gorenjske smreke in vršace ter sanjamo, kako bi se nadihali svežega zraka s planin, vendarle namenila nekaj veselja. Drsalci na zaledenelem tivolskem ribniku s Čolnarno v ozadju so se predvčerajšnjim pod večer, ko je legal mrak, zdeli kot s starinske fotografije.

Kakor iz starih časov se je zdela ena od minulih nedelj, ko je na zemljo padala ta posebna bela milina in je bilo dovoljeno zgolj sedeti in zreti v bele kosme, ki so tiho legali na tla, četudi hrbta več ne greje krušna peč. Že danes, vsaj takšna je napoved, bodo jugozahodni vetrovi, ki bodo pihali tja do tega konca tedna, prinesli dež, ta pa predvsem pozimi prinaša drugačno razpoloženje.

Ena od redkih vezi z mojo predkoronavirusno resničnostjo so pridni pridelovalci, ki na tržnici vztrajajo tudi v mrazu. Januar, lep mož z belo brado in lasmi, rdeč v obraz, ki je v rezijanski ljudski pravljici Dvanajst ujcev revno vdovo z dvanajstimi otroki, »enim malo večjim, enim malo manjšim«, lačnimi, bosimi in raztrganimi, spravljal v obup, saj ji razen snega ni imel kaj dati, z darovi (njegovih bratov) v skrbno pokritih gajbicah danes kaže prijaznejši obraz. Za lačne otročiče je mogoče kupiti marsikaj.

Pokopala sem upanje na nekaj dni zime v hribih in prelagam veselje na Marca, tretjega po vrsti, ki je vdovi vzkliknil: »Počakajte, bom videl, če bi bilo kaj. Vetra je še zmerom dosti, mraza dosti, vendar bom pogledal!« Je šel in ji prinesel šopek vijolic, s katerimi je razveselila otročiče. »Ko nimam drugega nič, naj duhajo vsaj rožice.«

Čeprav je do prvega bolj radodarnega ujca Junija, ki prinaša maline in borovnice, še 131 dni, se zdaj, ko dan tudi pri stričku Januarju že šteje nekaj več kot devet ur in ko pihajo vetrovi z jugozahoda, zdita bliže tudi svoboda in kava na osončeni kavarniški terasi, za zdaj le hrepenenja poln spomin iz starih časov.