Afera

Ni pomembno, v katerem mestu se je zgodilo. Država ni pomembna. Tudi celino bom zamolčal. Šlo pa je tako. V osnovno šolo je hodil bister otrok, ki je bil, kako naj rečem, precej nemiren. Dovolj nemiren, da je šel na živce sošolcem. Učiteljskemu kadru.

Ko ga zaradi nemira množica sošolcev ni več imela za prijatelja, je bil še bolj nemiren. Sošolci pa so ga še manj imeli za prijatelja. In tako naprej. Do točke, ko je bistri učenec postal šolski problem. Do točke, ko so starši zagnali vik in krik, češ da je na šoli nemirni učenec. In ker je nemiren, bi bilo prav, da bi šel na drugo šolo. Kamorkoli, samo gre naj.

Problem nemirnega učenca je dobil pospešek. Najprej družabni mediji, potem mediji, potem politika. Rešite duše naših otrok! Rešite jih pred nemirnim učencem! Nemirni učenec ogroža pridne otročičke!

Malo mesto je dobilo afero. Zaskrbljeni starši, predvsem tisti, ki so pozabili, da so bili v šoli včasih tudi sami nemirni, so pritisnili na mestno hišo. Problem naj reši župan. Nemirnega otroka naj nekam prestavi. Da bodo naši otročički varni.

Župan, čeprav nerad, si je vzel čas za razmislek. Nemirnega učenca je povabil na pogovor. Pogovorila sta se, odkrito. Župan je zaznal, da pred njim sedi bister otrok. Nemiren, a zelo bister. Iz klobuka je potegnil rešitev. Nemirnega učenca ni prestavil v drugo šolo. Ni ga poslal v poboljševalnico. Prestavil ga je v višji razred.

Nemirni otrok se je znašel v novem razredu. Sošolci so bili leto dni starejši. Šel je na šolsko tekmovanje. In gladko zmagal. Potem ga je šola poslala na državno tekmovanje. Bistri otrok je pometel s konkurenco. Zmage na državnih tekmovanjih so bile nov hobi nemirnega otroka. Postal je ponos šole. Sam na svojo šolo ni bil ponosen.

Ni pomembno, v katerem mestu se je zgodilo. Država ni pomembna. In tudi celino bom zamolčal.