Moje sveto nič

Ko sem prebrala, da Američani 16. januarja proslavljajo dan ničesar, sem pomislila, da bi zdaj tudi mi zelo potrebovali nekaj takega. Dan, ki ne bi bil posvečen ničemur. Ne dogodkom, ne rojstnim dnevom, ne zaljubljenosti in – še zlasti – ne razmišljanju o tem, kdaj se bo že enkrat končala pandemija. Res bi bilo dobro nazdraviti temu odrešilnemu svetemu nič.

V ZDA ta dan zaznamujejo od leta 1972, ko je kolumnist Harold Pullman Coffin predlagal, da bi določili dan v letu, ki ga bodo ljudje lahko preživeli, ne da bi kaj proslavljali, ne da bi se česa spominjali in ne da bi karkoli častili.

Ni treba posebej omenjati, da je to bil upor proti množici dni z vzvišenim smislom, proti številnim nacionalnim praznikom, posvečenim zgodovinskim dogodkom, pomembnim osebnostim ali verskim obredom. Dan ničesar je bil poziv k temu, da bodimo samozavestni in preprosto ne počnimo ničesar.

Poskušala sem se miselno pripraviti na takšen praznik, a mi je takoj padlo na pamet, česa vse bi se razveselila na moj dan ničesar. Denimo kreme za roke, sem pomislila, kajti te dni si še predstavljati ne morem, kakšni bi bili moje dlani in prsti po stotih umivanjih z milom po 20 sekund, če ne bi bilo tega blagodejnega sredstva proti suhi koži. Da, a potem to ne bi bil več dan ničesar. In tako so mi skozi misli švigale maska z naslikano pasjo glavo, palice za nordijsko hojo, samota ob priljubljenem jazzu … dokler nisem dojela, kako težko je priti do – ničesar. Celo ko ničesar ne počnemo, vsaj sedimo ali ležimo. Celo če o ničemer ne razmišljamo, nam kljub temu nekaj roji po glavi. Celo ko nič ne proslavljamo, čutimo, da je že življenje samo vredno proslavljanja.

Nato sem dojela, da je dan ničesar velik filozofski izziv. To na videz razigrano povabilo, da bi prišli do lastnega miru in še globlje, do popolnega samospoznanja, je pravzaprav praznik kreativnega dolgočasja. In v tem trenutku sem se odločila, da bom zamesila zavitek iz svetega ničesar … z rozinami, namočenimi v rumu.