Spet kot pri šestnajstih

Če to ni privilegij! Tudi moja regija je danes dočakala svoj – veliki ponedeljek! Odpirajo se terase, kavica na planem, kulturno, za mizo, v dobri klepetavi družbi in z vljudnim natakarjem kot s češnjo na torti. Nič hudega, če je v času lockdowna pozabil, kakšno kavo pijem. Ga bom znova spomnila in vem, da mi jo bo spet postregel z obveznim nasmeškom. Ker ni nujno, da je vse tako črno, no, razen kave, kot verjamejo nekateri.



Danes grem torej po dolgih – mislim, da šestih mesecih – spet ven. Spet se počutim kot pri šestnajstih, ko so mi prvič brez sitnega spremstva in ko se je že večerilo, dovolili v pivnico na kokakolo. Tudi tokrat imam tremo kot nekoč: kaj obleči, je bila trilema zadnjih dni. Pa sploh ne zaradi prave kombinacije barv in vzorčkov, ampak izključno zaradi – pravega modela. Ne vem, zakaj so vsi, ki so v ožjem izboru, naenkrat postali malce – tesni.

Kakšen mesec nazaj, ko so odprli terase v sosednji regiji, ni bilo takih težav. Sedli smo v avto in se odpeljali na kavo, zraven pa smo se še posončili. Ko smo čez dva dni vsi »nobel« hoteli še na pico, so bile vrste že tako dolge, da smo se raje obrnili in si jo naročili domov. »Pri nas, veste, je že dva tedna kot za prvi maj,« je rekel picoprinašalec. »Super za vas,« sem se strinjala po debeli uri umiranja od lakote. V tretje smo raje dan prej poklicali za rezervacijo. Pa je rekel glas na drugi strani, da ne bo šlo. Da so rezervacije, odkar sta se dva stepla za mizo, ukinili. Ampak, da naj kar pridemo, da je samo kakšno urico za potrpeti ...

Danes je torej veliki ponedeljek tudi za mojo regijo. Lepo se bom uredila in si privoščila eno kavo, še raje dve, da počasi nadomestim vse doslej zamujene. Saj res. Kaj pa, če bodo tudi pri nas dolge vrste po pol leta že(l)jnih kavice in sonca na terasi? Pri šestnajstih me to ne bi motilo. Torej me tudi zdaj ne sme. Grem, da jo izkoristim. Svojo drugo šestnajsto pomlad, namreč, ki mi jo je omogočila epidemija ...