Kaj bo, ko bo?

Kaj bo, ko se bodo spet odprle meje? Kaj bo, ko bomo spet lahko prosto potovali? Kaj bo, ko se bomo preboleli, precepljeni in odmaskirani spet lahko vrnili v normalnost? Kaj bo, ko bomo končno spet lahko obiskali najljubšo gostilno? Kaj bo, ko bomo spet lahko odšli na koncert ali v gledališče?

Natančnega odgovora nimam in malo verjetno je, da ga kdo ima. Si pa upam staviti sto evrov, da ne bo nič. Po osvoboditvi iz krempljev virusa gotovo ne bo množične evforije, kot so jo menda doživljali leta 1945, ko so se naši predniki znebili okupatorjev. Tako nekako je ob nedavnem odprtju teras gostinskih lokalov nekje na Dolenjskem navdušeno opisoval svoje občutke nasmejani gost v enem od lokalov ob prvi steklenici piva po večmesečnem zaprtju gostiln.

Za vas ne vem, se mi pa dozdeva, da bomo v epidemični abnormalnosti kolektivno otopeli v novo staro normalnost vstopili previdno in zadržano. Zagotovo bo preteklo kar nekaj časa po razrahljanju ukrepov, da se bomo brez zadržka do neznancev sproščeno sprehajali po ulicah, polnih ljudi. Bojim se, da me ob prvem zrezku po dolgem času v najljubši restavraciji ne bodo obšli nadzemeljski občutki. Dvomim tudi, da mi bo šlo na jok ob prvem obroku v gostilni, če ne bom ravno pretiraval s pekočo omako.

Vem pa, da bom z napitnino bolj radodaren kot prej, ker človek nikoli ne ve, do kdaj bodo gostilne spet odprte. To, da nehamo skopariti z napitninami in tako pomagamo soljudem, je najmanj, kar lahko naredimo kot člani družbe, ki se tako rada baha s solidarnostjo. Zagotovo vem tudi, da bom šel na več koncertov in več gledaliških predstav. Ljudje, ki živijo od umetnosti, potrebujejo moj in vaš denar, predvsem pa občinstvo in občutek, da nismo pozabili nanje. Kaj bo? Če bomo ljudje, bo lepo. Če ne bomo, bo grdo.