Ljudje pod kupi cunj

Ležal je pod kupom cunj. Zunaj. Pri minus sedem. Na petkov večer, ko se je ura bližala policijski. Ljudi na cesti skoraj ni bilo. Mraz je očitno najbolj učinkovito sredstvo za spoštovanje vladnih odlokov. Tisti večer je narod večinsko spoštoval prepoved gibanja – razen njega. Moškega pod kopico cunj.

Človek, zmrznili boste, sem se mu približala. »Koga to briga!« je zarenčal glas, ki si je postlal na tleh, pod napuščem stanovanjskega bloka. Preden sem našla besede tolažbe, se je izpod cunj pokazala roka s steklenico: »Tale me ima najraje in tudi jaz imam rad njo. Zdaj naju pa pri miru pustite.« Roka in glas sta družno izginila pod kupom cunj. Zraven je bil parkiran voziček, poln krame, očitno sposojen v trgovini, da zjutraj z njo, ki jo ima edino rad, nadaljujeta pot.

Ampak ta človek se zjutraj ne bo več zbudil, me je kljuvalo. Je pa že bolje, da prenoči na policijski postaji, sem sklenila in poklicala – policijo, seveda. Tam in tam leži človek, sem rekla. Pomagati mu je treba. Pa se dežurni nasmehne, naj me nikar ne skrbi. Vedo zanj, vedo pa tudi to, da je možak korenina, ki marsikaj prenese, tudi minus sedem, in da bo naslednje jutro brez dvoma spet na nogah … Zjutraj res ni bilo več ne možaka ne njegove »ljubezni« ne »postelje«.

Če držijo podatki Evropske zveze nacionalnih organizacij, ki delajo z brezdomci, je pod istim milim nebom kot naša, zasavska »korenina«, petkovo noč prebilo še kakšnih štiristo tisoč brezdomcev po Evropi. Štiristo tisoč ljudi brez strehe in brez doma je zjutraj z vsem, kar imajo, odkorakalo naprej v mraz. Organizacije, ki delajo z njimi, so seveda poiskale tudi odgovor na zakaj: zakaj nekdo postane brezdomec? Sliši se učeno; gre za kompleksen skupek strukturnih, institucionalnih, odnosnih in osebnih dejavnikov … Zakaj se mi zdi, da je bil odgovor mojega novega »znanca« precej bolj preprost? Nekaj takega kot ljubezen. Ljubezen do »nje«, ki jo ima edino rad ...