Brez zraka ne moremo

Vse gre po zlu. Dunajske bolnišnice so zatrpane, na intenzivnih negah v Avstriji pregorevajo, na Madžarskem so dosegli rekord v številu smrti v enem dnevu. V Nemčiji že imajo tretji val. Francijo lovi panika. Če ne bodo omejili okužb, bodo priče »nasilnemu šoku, kot ga še ni bilo«. Številke so eksplodirale, cepljenje gre počasi. Celo Fince je strah, da bi bili priče eksploziji covida, če bi prehitro odprli restavracije in bare. Danci bi imeli nazaj nočne pohode, iskanja usode globoko v kozarcih in prerokovanja iz kavnih skodelic, za kar so tiste v barih brez dvoma bolj privlačne od domačih. Saj bi mi tudi imeli nazaj vse te sladkosti, a ne gre tako hitro …

In naši južni sosedje! Pišejo nam prijazna pisma. Vabijo v »lepo našo«, ponujajo popuste. Turistom želijo ustreči, trdijo, jim omogočiti popolno nastanitev. Na spletnih straneh obljubljajo raj, ko pišejo Povejte nam, brez česa ne morete. Ah, le brez česa?! Brez vašega zraka, vašega morja, vašega sonca, vašega - vse!

Zaprta v lockdown tu, »na severu«, se počutim, kot bi me južni sosedje s takimi pozivi prav počasi obračali na ražnju … In se spominjam nekega daljnega poletja, ko smo s kolegico in dvema kolegoma v petek opoldne sedli k zadnji kavici pred glavnim dopustom. Končne destinacije nas vseh so bile v »lepi njihovi«. Pa povabi kolegica starejšega kolego: »Oglasi se na kavo v naš kamp, ko se boš peljal mimo.« Za sekundo pogledam mlajšega kolego, srknem še zadnji požirek poslovilne kavice in rečem: »Ti pa se pri nas oglasi, če boš z barko tam mimo.« Kolega me pogleda od nog do glave in počasi izusti: »Veš, kaj, jaz bi te pa raje v lepem spominu ohranil.«

In želja se mu je uresničila … Kot se bo tudi meni, ko bo Marino iz Batane tačas, ko bo z največjo ležernostjo na mizico v lokalu odlagal skodelico kave, namesto sladkorja »serviral« še: »Ve, Slovenke, ve res ne morete brez nas.« Samo, kadar moramo, sicer pa - težko.