Simfonija kašljanja

Kulturne prireditve v zaprtih prostorih so jeseni in pozimi, ko je več okužb dihal, posebna izkušnja. Za vse zdrave obiskovalce in tudi nastopajoče. Prideš poslušat izjemen koncert in dobiš simfonijo kašljanja gratis.

Sestra me je povabila na koncert v Cankarjev dom. Vse je bilo popolno – solistka, orkester, program – do prvega pianissima, ki ga je prekinilo kašljanje. S sestro sva se spogledali, zavili z očmi, češ, upajmo, da je tega konec. No, ni bilo. Kmalu so se pridružili še drugi in vsake toliko nas je iz objema glasbe metalo v žrela obiskovalcev.

Kašljanja je na koncertih ogromno. Po vsem svetu in vsi se zgražajo, a kašelj na koncertih je kot invazivna vrsta – neuničljiv. In očitno nalezljiv že v dvorani. Ko začne eden, jih je kmalu cela vrsta. Na koncertu sem pomislila na obdobje epidemije, za katero si zagotovo nihče ne želi, da bi se ponovilo. A ko so se koncertne dvorane spet vsaj malo odprle, nikomur ni niti na kraj pameti prišlo, da bi kašljal. Ker bi ga ubili – s pogledi, seveda. Svojevrstna ironija, da kašelj na koncertih odpravi le epidemija.

Na spletni strani Cankarjevega doma piše, da imajo v Gallusovi dvorani 1541 sedežev. Če so vsi zasedeni in koncert traja dve uri, vsak obiskovalec pa samo enkrat zakašlja in je kašljanje približno enako razporejeno, bi vsako minuto zakašljalo skoraj 13 ljudi (12,8). Le kaj bi imeli od koncerta? Zdravnik, ki je poslušal moje poročilo s koncerta, ki je bil sicer izjemen, je izstrelil: »Še tisti, ki ni bolan, bi zbolel.«

Kulturne prireditve so samo en del dokaza, da smo pozabili na vse zdravstveno-higienske lekcije epidemije. V trgovskih centrih te dni ljudje na polno kašljajo, navijači v športnih dvoranah enako, obiskovalci kavarn … Če nam je že vseeno za zdravje, poskrbimo vsaj za dušo in odprimo na spletni strani največje kulturne ustanove zavihek »bonton na prireditvah« – bomo hitro bolj zdravi.