Pravljične zamude

Potovanja z vlakom so nostalgična. Vsak prevoženi kilometer je kot magdalenica. Prestavi te nekaj desetletij nazaj, spomini na dijaška, študentska leta oživijo v vsej polnosti, ker se prav veliko ni spremenilo. Tudi petkova gneča, ko se študenti vračajo vsak v svoj rodni kraj iz univerzitetnih mest, je ostala. Vonj je malenkost drugačen, ker je ponudba hitre hrane precej večja, kajenje pa smo že zdavnaj prepovedali. Kje so časi, ko sopotnikov zaradi dima sploh nisi videl …

Ostale so tudi zamude. Le da danes dejansko razumeš, kaj govorijo po zvočniku na postaji, in že ob začetku poti veš, da boš na cilj zamudil. Ni recepta in enotnega pravila zanje. Ko sem na knjižni sejem potovala z vlakom, mimogrede, vozovnice za tiste, ki smo šli po knjige, so bile smešno poceni, smo se v Zagorju preprosto ustavili. Čakali smo bogve koga ali kaj, zamuda pa je rasla. Da je bila na koncu skoraj 40-minutna, vem z zaslona v vagonu.

Če se človeku mudi in mora biti ob točno določeni uri nekje, vsaj (za zdaj) slovenski vlaki niso najboljša izbira. Če imaš čas, je pa tak način potovanja idealen. Prav zato, ker traja sto let in ker potniški vlak stoji pri vsaki hruški, lahko recimo prebereš celo knjigo, ki si jo kupil na sejmu. Lahko opazuješ pokrajino, hiše in ljudi v njih ali pa sopotnike. Sociologi, antropologi, psihologi in zdravniki bi se morali voziti z vlakom. Tako bi precej bolje razumeli družbo in tiste, ki potrebujejo njihove storitve. Enako velja za politike in druge organizatorje političnih shodov, ki se na proteste pripeljejo z velikimi avtomobili, medtem ko se njihovi upokojeni podporniki cijazijo z vlakom. Brezplačno.

Očitno so tudi na železnicah ugotovili, da je z njimi najlepše potovati, ko se ti ne mudi. Ko greš samo na kuhančka v Zagreb, Dunaj, Ljubljano ali s pravljičnimi vilami v Celje. Marsikdo si sicer želi, da bi to pravljico zamudil in zgolj prišel točno. Srečno.