Pravica do (brezplačnega) lulanja

Vsake toliko podležem skušnjavi po hitri prehrani. V Ljubljani je možnosti za pregrehe cela vrsta. Na sončno popoldne zadnjič odtavam po nakupih in si mimogrede privoščim porcijo ocvrtega krompirja in drugih »dobrot« pri eni od najbolj znanih restavracij s tovrstno hrano. Po malici si želim umiti dlani, lepljive in popackane s paradižnikovo omako.

Vprašam eno od zaposlenih, kje je stranišče, in ta odgovori, da spodaj, ampak – da je plačljivo. Da stane 50 centov. Nasmehnem se in povem, da sem pravkar jedla pri njih, torej mi najbrž ni treba plačati. Gospa nekoliko v zadregi pojasni, da je stranišče po novem plačljivo za vse. Torej tudi za goste, ki so v lokalu pustili deset, dvajset ali petdeset evrov.

Cinično sem se posmehnila in zapustila lokal, v katerega se zelo verjetno ne bom več vrnila. »Pravica do lulanja« nam je bila pred kratkim krnjena tudi na eni od tekaških prireditev. Po polmaratonu sem se, prepotena in slana, želela preobleči v suhe cunje. Zavijem v slaščičarno in na straniščnih vratih zagledam napis WC v okvari. Nič hudega, bom šla pa na pivo čez cesto v restavracijo. Sedem, naročim pijačo, zavijem proti stranišču, a tudi na teh vratih napis o okvari. Vprašam natakarja, ali se lahko nekje preoblečem, da ne potrebujem školjke, samo umila bi se rada, toda bil je neomajen – stranišče ne deluje.

Mislim, da še nikoli nisem s takšno jezo dala za pivo pet (!) evrov. Razumem, da na množičnih prireditvah derejo na stranišča ljudje, ki niso v lokalu naročili ničesar, in da je to za osebje neprijetno. Da pa strankam, ki so plačale kosilo ali pijačo, zaračunajo za to, da bi si kasneje lahko umile roke, je nedopustno. Ne vem, kaj bi na nenaden zlom sanitarne infrastrukture porekli inšpektorji. Kot tudi ne vem, na koga naj se obrnem, da nam vrne pravico do (brezplačnega) lulanja.