Kdaj vas je nazadnje nekdo iskreno vprašal, ali ste srečni?

V intervjuju za Delovo prilogo Vikend sta se novinarka in njen gost prejšnji teden pogovarjala o sreči. On, komik in televizijski voditelj, je dejal, kako malokrat se pogovarjamo o tem. Stresamo puhlice, bentimo nad vremenom, mimogrede navržemo kakšen 'kako si', pa niti ne pričakujemo odgovora.

Kdaj vas je torej nazadnje nekdo iskreno vprašal, ali ste srečni? Moram priznati, da se ne spomnim. Pa ne le to, da se ne spomnim tujega vprašanja. Še sama sebe to vprašam čisto preveč poredko. Kaj me osrečuje? V silovitem delovnem tempu pozabljamo nase (in na druge); enkrat ima prednost služba, drugič šola, tretjič načrtovanje dopusta (ki prevečkrat postane še ena tečna, stresna obveznost, ne pa užitek).

Od epidemije koronavirusa naprej imam občutek, da smo vseskozi napeti in v pričakovanju nečesa slabega, in to slej ko prej tudi zares pride. Nazadnje strahotne poplave, ki so prizadele toliko ljudi, da je težko ob takih trenutkih zreti v prihodnost z optimizmom. Sem in tja pa posije sonce.

»Ej, ti, kaj je bila najboljša stvar tvojega tedna«, nas ob nedeljah na družbenem omrežju X (nekoč twitter) sprašuje Ana in mi vsakič znova da misliti. Poglobim se vase in kopljem tako dolgo, da najdem odgovor. Včasih ga javno zapišem, drugič pa zadržim zase.

Največkrat je čisto preprost in za marsikoga verjetno banalen – nova knjiga, pretečenih 27 kilometrov, nečakov prijazen pozdrav. Velikokrat le umirjena filmska nedelja ali ogled gledališke predstave. Spet drugič gre za trenutke, vredne vklesanja v kamen – preblisk v nonovih očeh, ko za hip spet prepozna svojo hčer.

Oda samoti

Neznansko mi je všeč ta Anin sunek v moje srce (ali glavo, kdo bi vedel), da se preizprašam in uvidim, da imam prav vedno razlog za optimizem. Da ni nikoli tako hudo, da ne bi našla nečesa, za kar je vredno živeti. In to pomirjajoče deluje name.