Poslednje domovanje

Počivati v grobu je posmrtno razkošje, ki ni dano vsem. Že od pamtiveka je tako. In nič ne kaže, da bi ta pravica kdaj postala splošno priznana in spoštovana. Tisti, ki so jih lahko pokopali na kraj, kjer čakajo na večno življenje, kot verjamejo verni, s svojimi obeležji živim priklicujejo spomine. Ko ni več nikogar, ki bi jih poznal, postanejo drobec zgodovine, zanimivost za obiskovalce.

Obiskovanje pokopališč je del popotniškega načina spoznavanja sveta. Marinefriedhof v Pulju je eno od največjih vojaških grobišč v Evropi, ki ga je sredi 19. stoletja dalo zgraditi avstro-ogrsko ministrstvo mornarice. V eni uri se lahko sprehodiš skozi desetletja krvavih vojn. Senco pod cipresami si delijo nekdanji sovražniki in obiskovalci, ki se umaknejo s pripeke.

Pariško pokopališče Père-Lachaise je najbolj obiskano na svetu, vsako leto ga prehodi tri milijone in pol turistov. Z drevesi ograjena poljana v srcu mesta brez dreves je zbirališče slavnih. Na nagrobnikih so stihi in besede slovesa. Spomeniki francoski revoluciji in vojnam, v katerih je nešteto Francozov umrlo, ne da bi jih lahko pokopali. Premišljevalnica, nekaj korakov stran od bučnega pariškega življenja, se ne razlikuje veliko od mesta.

Nove tehnologije že omogočajo pogovor z mrtvimi

Pokopališče Krištofa Kolumba v Havani pa je popolno nasprotje vsega, kar je mesto. Za veličastnim portalom je prostran grič, slepeče bel od klesanega kamna. Brezhibne poti brez lukenj v tlaku, s katerimi je posejano razpadajoče in revno mesto, vodijo po neskončnih vzpetinah med grobnicami, ki so kot palače. Jezusi in Marije med angeli v najrazličnejših pozah bedijo nad mrtvimi, ki tako razkošno najbrž nikoli niso prebivali.

Razkošje? Islandija je otok brez dreves. Edini park, skoraj gozdič, je sredi mesta Reykjavik. Pokopališče. Z mahom prerasle in s koreninami prepredene potke vijugajo med komaj vidnimi okvirji grobov, kjer so posajena mogočna drevesa. Kak kamen, to je vse. Divje rože in veter v drevesnih vejah.