Milojka iz Maxija

V soboto, na uradni dan pred letnim premikom ure na zimski čas, je bila v Maxiju drugačna sobota. Presenetil, malone šokiral, me je prizor – kot da smo se znašli na kakšnem kraju zločina.

Ustavljene tekoče stopnice, ugasnjene luči, s črnimi trakovi prepovedan prehod na oddelek s kozmetiko. Od zgodnjega otroštva moj najljubši del veleblagovnice. Predvsem zaradi – ene in edine – gospe Milojke.

Dolgoletne profesionalne lepotne svetovalke, nadprijazne prodajalke parfumov, šmink in krem. Več kot srčne duše, ki je vsakič s širokim nasmehom in toplim pogledom izza velikih očal polepšala še tako slab dan ...

Nadvse slab dan je bil zagotovo to. Ob prebrani novici, da je trgovina do nadaljnjega zaprta zaradi najemniških težav podjetja, sem v mislih skorajda zavpila: »Pa ne moj, naš Maxi!«

Nekoč ljubljanska paradna veleblagovnica je sodila pod okrilje velikega podjetja Emona, od katerega so, kot neme priče, ostali samo še okrogli srebrni ročaji na steklenih vratih in sladko nostalgična emonska rezina s piko marmelade in orehom na zgornji plasti, ki se dobi v (še) delujoči delikatesi.

V Maxiju smo v osemdesetih kupovali vse, od spodnjega perila, najlonk, oblačil, rjuh in brisač, volne, do ta boljših čevljev in zlatih uhanov, menjavali baterije v urah, pomerjali pancerje in kolesa in še in še. V bistvu je bilo iti v Maxija resnično nobel v vseh ozirih.

Sumila sem, nekako čutila, že septembra letos, ko se je zgodil nenavaden rop parfumov, da se z Maxijem dogaja nekaj čudnega. Tudi rošada oddelkov, premestitev oddelka s čevlji in torbicami iz pritličja, je bila precej neobičajna poteza.

Veleblagovnice, ki vse bolj izgubljajo nekdanji sijaj, imajo zagotovo nekakšno čarobno moč nad nami, pa četudi nič ne kupimo.

Kakorkoli. Verjamem v maksimalne vrnitve.