Sveti Maradona

Neapelj je mesto z največ duše v Italiji in nikjer se to ne kaže bolj kot v nogometu. Skozi predanost svojemu klubu, modro-belim azzurrom, izražajo predanost svojemu mestu. Rivalstvo z drugimi, zlasti s severa države, ni le rivalstvo za lovorike, ampak (samo)upravičevanje in dokazovanje. Tudi revni, odpisani jug se lahko kosa z bogatejšim, razvitejšim severom. Upoštevajoč to gre spominke s sporočilom Juve merda in napise, ki pozivajo navijače Juventusa, da še ni prepozno, da se spreobrnejo, jemati z nasmehom in empatijo.

Ko se je klubu leta 1984 priključil Diego Maradona, je mesto preplavilo navdušenje. Najboljši igralec tistega časa – in za mnoge kar vseh časov – je bil zanje kot od boga poslan. Sredi revščine, brezposelnosti in kriminala je njegova navzočnost vlivala upanje in dajala zagon. »Postati hočem vzornik revnih neapeljskih otrok, ker so takšni kot jaz, ko sem živel v Buenos Airesu,« je povedal ob prihodu.

Klub je med drugim popeljal do prvega naslova Serie A v zgodovini in kmalu še do drugega. Triintrideset let po prvi lovoriki in tri leta po njegovi smrti so azzuri maja letos osvojili tretji scudetto. Še tega – in nemara lanski naslov svetovnih prvakov njegovih rojakov Argentincev – bi Neapeljčani prej kot drugim pripisali santi Maradoni. Častijo ga prav po božje, z ulično umetnostjo, slogani, spominki, poimenovanji, ob osveženem muralu z začetka devetdesetih so mu v še do pred kratkim zloglasnem predelu Quartieri Spagnoli postavili celo oltar.

Evforije se zlahka navzameš. Na zadnji dan dopusta sem si zaželela do murala in vsaj iz daljave videti stadion, ki se zdaj imenuje po njem. Kljub odročnosti je naneslo, da sem ga iz nekega parka ugledala v daljavi. In ko je kazalo, da ne bo nič z muralom, ker je crknil telefon, z njim pa googlov zemljevid, je vmes posegla telepatija. Tako je v mestih z dušo. Čudež ferragosta? Gotovo je bil santa Maradona.