Pohlep in nesmrtnost

Najprej je izgubila očeta. Bilo je po vojni in nikoli ni izvedela, kje je pokopan. Ko je izgubila še mamo, jo je k sebi vzela teta. Ni ji bilo hudega do trenutka, ko je stricu zadišala njena lepa usnjena aktovka. Kot nalašč za to, da jo predelajo v lepe čevlje, je rekel. Zanj, seveda ... Nikoli mu ni oprostila. Ko je umrl, si je zaželela samo, da je ne bi nikoli pokopali skupaj z njim. Da bo aktovka zadnje, kar ji je vzel. Je pač verjela v posmrtno življenje ...

Zdaj berem, da je indijanka Ognjene oči iz ljudstva Creek človeštvu prerokovala, kako bo pohlep v 20. letih 21. stoletja uničil planet in kako ga bodo ponovno ozdravili šele njegovi »varuhi«, mavrični bojevniki. Ki bodo tudi ljudem povrnili moči. Zgodilo se bo na »dan prebujenja«. Priče bomo novemu svetu, v katerem bodo mir, pravičnost in svoboda znova vrednote in ki bo obudil »starodavne prakse«, na katere so menda vselej prisegali ljudje: na enotnost, ljubezen, razumevanje in harmonijo. Ljubosumja novi svet ne bo poznal, spoštovanje do živih bitij in narave pa bo zajelo vsa »plemena«. Novi svet bodo vodili - ne najglasnejši in hvalisavi, še manj tisti z najglobljimi žepi, ampak ljudje, katerih dejanja bodo najglasnejša v dobro - vseh žepov, ne le njihovih, je rekla Ognjene oči. Indijanci pa menda še dandanes verjamejo, da je svet res lahko boljši in ljudje drugačni. Tudi boljši.

Bere se kot pravljica, v kateri se iz pohlepa nihče več ne bo okoristil z ničimer. Še najmanj s kakšno usnjeno aktovko ... V takem svetu bi si vsak želel postati nesmrten. Kar pa bi bilo najbrž novo prekletstvo, ne rešitev. Kako je že rekel Pitagora? Da je le razum nesmrten, vse ostalo pa ...

Ali je torej za človeštvo bolje, da ostane, kot je? Da so krste še naprej brez žepov, mi pa umrljivi in v spominu ljubljenih nesmrtni? Še sreča, da je tudi razum nesmrten in da bo nekoč že obračunal tudi s pohlepom.