Navijačica

Ker sem prvih šest let življenja preživela v Londonu in hkrati (spre)govorila slovensko in angleško, mi nekatere besede ob vrnitvi v domovino niso šle najbolj v račun, nisem razumela, kaj pomenijo, oziroma jih nisem znala ponotranjiti. Med njimi je bila tudi beseda navijati. V športnem smislu.

Ko so nas v 80-ih s šolo prvič peljali v Kranjsko Goro na smučarsko tekmo, kjer so nastopili takratni šampioni Bojan Križaj, Ingemar Stenmark, Marc Girardelli, so me sošolci spraševali, za koga navijam. Rekla sem, da jaz nič ne navijam, in so se mi seveda smejali. Vedela sem namreč le, da navijanje pomeni to, kar je včasih počela moja nona z lasmi. Tudi ko je bila pod »havbo«, je pletla in navijala iz naročja pobegli klobčič volne. Prav tako me je naučila, kako se pravilno, po »talijansko«, navijajo špageti ...

Nato sem čez leta navijala za vse naše smučarje, s kompanjonko Andrejo pa hodila na hokej in se z navijači Olimpije veselila zmag »branilca z granatnim strelom« Brode, bratov Vnuk, Kontre ... Ko smo živeli v New Yorku, sem držala pesti za takrat še mladega tenisača Borisa Beckerja in bila presrečna, ko so mi ga predstavili v Madison Square Gardnu na sprejemu po prestižnem turnirju Nabisco Masters. Čeprav nikdar nisem gledala nogometa, sem navijala tudi za Davida Beckhama, enega bolj prijaznih zvezdnikov, ki sem ga imela priložnost spoznati v Londonu, ko je predstavljal svojo modno linijo perila in mi »obljubil«, da nekoč obišče Slovenijo. Navijam za to!

Z nono sva, dokler ni za vedno zaspala, gledali vse dirke Moto GP, ona je navijala za Valentina Rossija, jaz za Marca Marqueza. V njen spomin še vedno nadaljujem tradicijo ter spremljam vse dirke, in čeprav potiho bolj držim pesti za Marqueza, v srcu navijam za oba.

Tako zdaj tudi veliko bolje razumem, kaj se pri navijanju v resnici dogaja.