Počivalškanje

Pravkar sem se namreč vrnila s tridnevnih počitnic, ki smo jih v čast ministru, pristojnemu za turizem, v naši družini oklicali za počivalškanje.

Če bonov ne bi bilo, močno dvomim, da bi se kdaj odpravili na počitnice v Kranjsko Goro. Tudi zdaj v tem gorenjskem biseru ne bi pristali, če bi se bolje organizirali, a če človek išče nastanitev le nekaj dni pred začetkom počitnic, po nekajurnem iskanju po priljubljenem portalu za rezervacije na koncu v iskalnik vpiše »Slovenija« in »bazen«. In skupaj s polovico države pristane v hotelu, ki je bil nekoč najbolj nobel v kraju, odtlej pa ga je prehitelo že kakšnih pet ali šest konkurenčnih objektov.

Še sreča, da je bilo tako. Bazen je bil namreč le malo večja banja, in ker otroka nista vztrajala, da bi v njej preživela ves dan, nam je ostalo dovolj časa za sprehode. Tempo in destinacije smo prilagodili najmlajšemu, štiriletnemu družinskemu članu, in moji vrtoglavici, ki je vsako leto hujša.

Šli smo na Vršič in osvojili Poštarski dom, skočili smo čez mejo in obhodili Belopeška jezera, mahnili smo jo do koče v Krnici in se od Mojstrane podali do slapa Peričnik. Na koncu smo obiskali še Planinski muzej, kjer sta si drznejša člana družine privoščila virtualni spust po jeklenici s Triglava, s štiriletnikom pa sva medtem plenila trgovino s spominki.

Še se bomo vrnili, smo bili na poti domov soglasni. Sinu je bila najbolj všeč počitniška delavnica kuhanja marmelade, devetletnica pa je filozofsko ugotavljala, da so gore res čisto drug svet. Meni je bilo najbolj všeč, da smo bili skupaj in da sta otroka končno pokazala malo zanimanja za naravo, ne le za zaslone raznoraznih naprav.