Po gobe

Pretekli teden sem na zaplati trave in mahu pred hišo našla skupek nečesa majhnega in belega. Marele, sem pomislila, počakala bom do konca tedna in si jih ocvrla za večerjo, odlične bodo, dober načrt. Toda že naslednji dan se je tisto, kar je sililo iz zemlje, spremenilo v nekaj, kar je spominjalo na gromozansko vatirano paličico, nekaj tujega marelam, nekaj, kar je v dneh zatem iz paličice postalo zvonček, katerega rob je spreminjal barvo, temnel, črnel, se tekočinil. Da, tekočinil, kajti bile so, kot so mi pozneje pojasnili, velike tintnice.

Njihov micelij je sposoben loviti in se prehranjevati z nematodami, njihova trosovnica pa je »sestavljena iz gostih lističev, ki so sprva bele barve, nato se obarvajo rožnato ter na koncu postanejo črni; širjenje trosov poteka prek tekočine, ki kaplja s klobuka, raznašajo pa jih insekti in voda,« sem brala začudena, ob tem pa premišljevala, kaj vse se mi godi pod nogami in pred očmi, pa tega niti ne vem niti prav dobro ne razumem.

Ekstremno življenje gliv

Premišljevala sem o tem, da je okoli 90 odstotkov rastlin za preživetje odvisnih od gliv, o tem, da so se te razvile pred več kot 450 milijoni let in odigrale ključno vlogo pri evoluciji kopenskih ekosistemov, pa tudi o tem, da naj bi bilo gliv od 1,5 do 5 milijonov vrst. Premišljevala sem o letu 1998, ko so v Oregonu odkrili največjo glivo na svetu, črnomekinasto mraznico, katere micelij prekriva 965 hektarov oziroma kar 1665 nogometnih igrišč, stara pa naj bi bila najmanj 2400 in največ 8650 let.

Premišljevala sem o tem, da gliva v primeru simbioze z drevesom obrašča drevesne korenine oziroma prodre v rastlinske celice, pri čemer si organizma izmenjujeta hranilne snovi in zato oba bolje uspevata, in o tem, kako modrost našega naravnega okolja presega nas in naše znanje, sicer široko, a omejeno. Kako obstajajo stvari, ki jih morda nikoli ne bomo ne vedeli ne razumeli, a bi se od njih lahko učili – če bi le znali sestopiti z višine, na kateri smo se ustoličili.