Lep dan za smrt

Sonce je sijalo in zvonovi so doneli. »Surrealno je zdaj biti v Rimu,« mi je v baziliki Marije Snežne dejala Ellie iz Tennesseja, ko se je razvedelo, da je umrl papež Frančišek, čeprav je njen oče poudaril, da niso katoliki – in jim zato ta novica, četudi surrealna, ni kaj dosti pomenila.

Katoliki gor ali dol – Frančišek je bil papež vseh ljudi; vključujoč, preprost, dostopen, ljubezniv, z iskrivim smislom za humor, izostrenim moralnim kompasom, posluhom, empatijo, pogumom, da povzdigne glas in opozori na napake, tudi tistih, ki to neradi slišijo in zato večkrat ali kar v celoti preslišijo: svetovnih voditeljev, ki jim ni mar za ljudi, ampak za moč in denar, ki se navzven kažejo močne in samozavestne, globoko v sebi pa so prestrašeni, šibki in negotovi. Za to, kar je govoril, kakor je živel in deloval Frančišek, je treba prav nasprotno – in zato je lahko vzor prav vsem.

Biti človek namreč ni dovolj: pomembno je biti dober človek. Takšen, ki je prijazen – v najširšem možnem pomenu besede – do sebe, pa tudi do vsega in vseh. Ki ne podleže impulzom in predsodkom, ampak poskuša najprej razumeti; ki pokaže zanimanje za druge in jim prisluhne, jim pomaga in je na splošno sprejemajoč. Človek, ki ga vodi ljubezen, ne pa sovraštvo in strah.

Da je Frančiška ob vsem tem (in seveda veri, ki jo vsak od nas doživlja drugače in po svoje) vodila tudi odloč(e)nost, je dokazal tik pred smrtjo, ko je kljub očitni slabotnosti in pomanjkanju sape izrekel svoj zadnji Bratje in sestre, veselo veliko noč, potem pa v papamobilu zakrožil po trgu ter pozdravljal in blagoslavljal navzoče.

Da bo to njegov zadnji urbi et orbi, je bilo dejstvo; da bo umrl že naslednje jutro, presenečenje. Odšel je dostojanstveno, najbrž pomirjen. Ali kot mi je reklo kar nekaj ljudi: ne bi si mogel »izbrati« lepšega dne, da zapusti ta svet.