Pretekla življenja

Čez lužo je ura že davno odbila polnoč, pri nas pa se je sramežljivo začel delati dan. R. se je odpravljal spat, jaz pa v službo. »Čakaj, kateri dan je danes? Kaj ni morda ...?« me je prešinilo, ko sva odlagala slušalki, on pa je potrdil, da sva lani na današnji dan, ob deseti obletnici poznanstva – ali, bolje, prijateljstva – s kolegom sedela na pijači v petem okrožju, se spominjala preteklosti in špekulirala o prihodnosti.

In-yun je korejska beseda za povezanost dveh ljudi ne le v enem, temveč skozi več življenj, pojasnjuje opis filma Pretekla življenja južnokorejske avtorice Celine Song. Zasnovan na resničnih dogodkih iz njenega življenja pripoveduje o prijateljih iz otroštva, Nori in Hae Sungu, ki ju pri dvanajstih letih loči selitev Norine družine v Kanado. Ko več let pozneje znova navežeta stik, njuno srečanje pade v vodo, še eno dobro desetletje zatem pa se Hae Sung – zdi se, da z romantičnim motivom – pojavi na obisku v mestu, kjer Nora živi in je srečno poročena.

Slavili stari mački

»Včasih razmišljam, da bi nemara veliko lažje živeli, če ne bi poznali določenih glagolskih časov ali naklonov. (Se slepili s tem, da bi lahko nekaj manj bolelo.),« je o filmu napisala Patricija Maličev, ki preteklik (s pogojnikom) razume »nekako kot Hrepenenje je vse, kar ostane; nekaj se ni zgodilo, čeprav bi mi bili hoteli, da bi se. Pa se ni. In se ne bo.«

To sčasoma dojameta tudi Nora in Hae Sung, čeprav se s tem ni lahko sprijazniti in se lahko občuti kot velika izguba. Prav pred kratkim sem bila del nekega omizja, na katerem se je vnela razprava o tem, ali je bolje nečesa ne doživeti ali tvegati, da lahko izkusiš čim več. Mnenja so bila, seveda, različna. Morda je neke reči, ljudi, res bolje opustiti, izpustiti, drezanje v preteklost in kajpačeje redko prinese kaj dobrega. Lekcija Preteklih življenj je zato, da je prav dobro to, kar in kakor je.