Otroške želje

Na družbena omrežja se pogosto jezimo, da nam kradejo čas, včasih pa nam dajo misliti. Na facebookovi strani Pizza Bottle je nekdo nedavno vprašal mlade odrasle, kaj je bilo v njihovem otroštvu znamenje bogastva; spraševalec je ob tem dejal, da bi se sam počutil bogatega, če bi imel koš za košarko s transparentno ploščo, njegova žena pa hladilnik z napravo na vratih za mineralno vodo ali led.

Odgovori so bili poučni. Nekdo bi se kot otrok počutil kot kralj z barvicami v 64 barvah in šilčkom in res jih je v odraslosti za svojega notranjega otroka kupil za tri dolarje. Drugi so si želeli modnih oblačil in hrane, hišo v dveh nadstropjih in z bazenom, avto z gumbi za odpiranje in zapiranje oken. Bralci so pisali o knjigah do stropa, velikih dnevnih sobah s klavirjem ter počitnicah v eksotičnih krajih, od koder so njihovi sošolci prihajali vsi ogoreli in se hvalili še tedne.

Nekoč so bili ljudje zadovoljni s pomarančo in toplimi nogavicami pod božično jelko, s toplim obrokom in toplo besedo. Vsaj pri zadnjem se tudi današnji mladi ne ločijo tako zelo od prejšnjih generacij. Za nekatere milenijce, rojene na prelomu tisočletja/stoletja, so bili bogati tisti, ki so vsak dan večerjali s svojimi starši in ti niso bili kot njihovi preutrujeni ali preveč slabe volje za to. Nekateri bi doma sploh radi imeli očeta, s katerim bi lahko skupaj naročili pico.

Najbrž bi bilo slabo, če si ničesar več ne bi želeli. V idealni Biosferi 2, ki so jo v arizonskem Oraclu zgradili leta 1991, so na koncu odmrla celo drevesa, ki brez močnih vetrov in drugega vsakodnevnega stresa niso mogla preživeti, udeleženci so se pritoževali nad slabim razpoloženjem. Še sreča, da si vedno kaj želimo, če ne drugega, pobegniti v širni, nevarni, prečudoviti svet.