Ne daj se, Sami!

Na lenoben počitniški dan sva se s hčerko zapletla v pogovor o tem, katerega domačega ljubljenčka bi si omislila za družbo našima mačkoma, Rožici in črnemu debelajsu Miškotu.

Zamisli so se vrstile, od pajkov, bogomoljk, miši, ribic, munga, dihurja, kače, kure in podobne zverjadi, o katerih se nisva strinjala, sva kmalu prišla do opice. Tu sva se strinjala.

Gospod Ficko, zvesti prijatelj Pike Nogavičke, se je očitno številnim generacijam zapekel v možgane kot popoln domači ljubljenček.

Ob tem, da so nam tako podobne, me pri opicah najbolj navdušuje to, da so tako drugačne od nas. Čeprav se jih da marsičesa naučiti, nimajo naših zavor in ljubijo svobodo.

Ob tem se spomnim šimpanza Samija, ki so ga leta 1988 pripeljali v beograjski živalski vrt. Že naslednji mesec je uničil kletko, odšel na sprehod po prestolnici in postal medijska senzacija.

Tedanji direktor živalskega vrta Vuk Bojović je kljub temu, da je odrasel šimpanz močna, nepredvidljiva in lahko tudi nevarna žival, splezal na streho garaže k Samiju.

Dal mu je malo solate, se pogovoril z njim (o temi pogovora zgodovina molči), ga prijel za roko in namestil na zadnje sedeže kolegove stoenke. S kolegom sta v spremstvu policije odpeljala Samija ​nazaj v živalski vrt. Med vožnjo se je bojda zamotil s solato.

Dva dni pozneje je znova ušel. Tudi v drugo se je sprehodil po mestu, prestrašil nekaj ubogih homo sapiensov, večina pa je navijala za disidenta. Med drugim pomnijo tudi transparente z napisi »Ne daj se, Sami!«.

Čeprav ni povzročil nobene škode, z izjemo uničenih rešetk na svoji kletki, je po daljšem jalovem prepričevanju, da se vda, zaspal pod streli čuvajev živalskega vrta. Štiri leta pozneje je umrl.

Kot vsi heroji, je tudi Sami dobil spomenik v beograjskem živalskem vrtu. Poleg njega je Bojović pokopal svojega psa in tja si je želel, da bi pokopali tudi njegovo srce.