Strah pred prasicami

Ljudje smo običajno zadržani do vsega, česar ne poznamo ali ne razumemo. Verjetno smiselno. Na sprehodu se je bolje umakniti kači, kot da bi tiščali nos vanjo. Manj je to razumljivo, ko govorimo o kulturi in umetnosti. Ti namreč ne grizeta.

Oni dan smo na družbenem omrežju razpravljali o art kinu v knežjem mestu, ki se je začasno preselil na drugo lokacijo. Pustimo ob strani, da ljudje komentirajo članek, ki ga sploh niso prebrali ali razumeli. Zaključka ni bilo, ker, kot je običajno v teh spletnih debatah, v katerih vsi niti ne sodelujejo z imenom in priimkom, ga ne more biti. Vsi so že prepričani. Eni smo razpravljali, da art kino mora biti, ker je to nujna ponudba okolja, ki samo sebi reče mesto, drugi pa so menili, da kino bo, ali bo tudi art, pa je treba pogledati številke. Pod črto, kultura mora znati preživeti sama. Če ne gre, bodo pač prišli kokice in program, ki bo privabljal množice, filmi pa v naslovu ne bodo vsebovali besede prasica, ker menda to vznemirja mimoidoče, ko gledajo plakate.

Kulturo in njeno proračunsko požrešnost radi komentirajo tisti, ki imajo z njo malo opravka. Ne obiskujejo kulturnih prireditev, morda še nikoli niso bili na koncertu klasične glasbe, kaj šele v operi, niso videli baleta, kaj šele predstave sodobnega plesa, niso bili v Narodni galeriji, kaj šele v Moderni. Ne berejo knjig, sploh pa ne sodobne poezije, ker se ne rima in je tako ali tako živ krst ne razume. Razumljivo. Gre za tipičen strah pred neznanim. Strah pred tem, da boš moral razmišljati. Da bo tudi naporno. Ali še huje, da si boš morda moral priznati, da ne razumeš.

Včasih ni treba razumeti, ampak je treba samo sprejeti. Užiti. Dopustiti, da te umetnost objame. Res pa je, da je treba preseči strah pred … prasicami. Če tega ne zmoremo, bomo imeli slej ko prej samo svinje in kmetijo.